Plebiscit prihodnosti

Obletnice so v življenju človeka ali države vedno dobra priložnost, da za trenutek ustavimo korak, pogledamo okoli sebe, umirimo utrip in razmislimo o prehojeni poti. Vse večji delež slovenske populacije predstavljajo generacije, ki 23. decembra 1990 niso izkusile, zato lahko o dogodku in okoliščinah, ki so ga spremljale, le prebirajo ali poslušajo od pričevalcev. Pa tudi mnogim od njih je, verjamemo, zaradi časovne oddaljenosti dogodek ostal v meglenem spominu. Zato se po četrt stoletja pogovarjamo predvsem o pomenu 23. decembra.

Zaradi stanja, v katerem smo se znašli, je simbolika plebiscita toliko pomembnejša – in sicer, da so se takrat politični predstavniki različnih usmeritev znali o ključnih stvareh poenotiti in predvsem sklepati kompromise. To je bilo obdobje politične zrelosti, ki so ga znali prebivalci Slovenije ceniti in zato bili toliko bolj pripravljeni uresničevati idejo.

Čeprav je splošno vzdušje v državi negativistično, se ne bi smeli prepuščati malodušju. Slovenija je v četrt stoletja naredila veliko. Skrb vzbuja sicer izjemno nezadovoljstvo z delovanjem demokracije. Pri tem pa ne smemo spregledati, da se stopnja demokratičnosti neke družbe ne meri le s tem, kako delujoč politični sistem ima, ampak tudi s tem, kakšen odnos ima večina do manjšine – predvsem, koliko jo je pripravljena zaščititi. Zato ob obletnici plebiscita ne bi smeli spregledati vseh razsežnosti nedavne odločitve na referendumu.

Pred petimi leti smo na tem mestu opozarjali na spore, ki so spremljali 20. obletnico plebiscita. Ob tokratni obletnici jih na površju ni zaznati. Morda je to prvo znamenje spoznanja, da imamo le eno državo, ki mora vsem omogočiti spodobno življenje. Kakšno bo to, pa je odvisno od slehernika, tako kot pred 25 leti.