Plebiscit

V vsej dolgi referendumski kampanji, ki jo je vzel zelo osebno in na njen izid je vezal vse, se je obračal na »tiho večino«. Matteo Renzi je bil, kot vedno do zdaj, prepričan sam vase in pričakoval je, da bo prepričal tudi neopredeljene volivce. Nekako so ga Italijani ubogali, referendum o kompleksni problematiki ustavne reforme v nedeljo so vzeli zelo resno. Prišli so v velikem številu, volit je šlo skoraj 35 milijonov Italijanov. Toda večina se ni izrekla tako, kot je upal premier, večina se je obrnila proti njemu. Zelo prepričljiv odstotek, 59 odstotkov volivcev, je glasoval proti reformi, ki bi drastično preoblikovala italijanski politični sistem. Samozavestnemu, ambicioznemu, energičnemu, včasih agresivnemu premieru, ki je kariero stavil na to, da bo spremenil nespremenljivo Italijo, se račun ni izšel.

Italijani vedno verjamejo svojim političnim voditeljem, ki obljubljajo, da bodo spremenili vse – in da se nazadnje ne bo nič spremenilo. »Če hočemo, da stvari ostanejo take, kot so, se morajo spreminjati« je najbolj znani citat Giuseppeja Tomasija di Lampeduse. Najslavnejše vrstice iz najbolj relevantnega romana moderne Italije (Gepard, 1958) so portret sicilijanske aristokracije v času Garibaldija, a Tomasi je videl daleč naprej. Namreč, kako težko spremenljiva, odporna in polna politične ustvarjalnosti in domišljije je italijanska politika.

Italija bo preživela tudi brez Renzija, pa čeprav je 41-letni premier – ko je prevzel oblast, je bil najmlajši ministrski predsednik, kar jih je država kdaj imela – veliko obetal. Bil je »rottamatore«, ki je obljubljal dekonstrukcijo okostenelega političnega sistema. Evropa ga je dojemala kot sidro stabilnosti venomer nestabilne Italije, a navsezadnje je bil Renzi tudi in predvsem populist. V zdajšnjem evropskem histeričnem pričakovanju, kaj bo, je veliko frazerske patetike. Padec rimske vlade odpira obdobje negotovosti in negotovost je govorica, ki pomeni najljubši teren za špekulacije, te so lastne mednarodnim finančnim trgom.

Nedelja je bila zanj dolga, grenka, ponižujoča. »Ljudstvo«, na katerega je venomer stavil vse, ga je pustilo na cedilu. Ostal je sam. Toda izzid ni bil nepredvidljiv, pa čeprav je bil poraz bolj grob, kot je bilo pričakovati. Ko je malce po polnoči stal v palači Chigi in napovedal odstop, je bila njegova govorica čustvena, bil je tako rekoč na robu solz. In za njim sta bili italijanska in evropska zastava, to zadnjo je v zadnjem času v imenu koketiranja z evroskepticizmom vedno znova umikal in nameščal v vladni palači; kakor je bilo pač bolj oportuno.

Ker je ves čas toliko stavil na Evropo in se v enaki meri poigraval z evroskepticizmom, je težko razumljivo, da je pozabil, kako nevarna igra je to. Predsednik vlade se je obnašal, kot da bi bili Italijani še vedno tako prepričani Evropejci kot nekdaj. A to se je spremenilo, nekdanje 41-odstotne proevropskosti ni več. V ozadju Renzijeve referendumske zgodbe je zlasti ena. Referendum ta čas ne more uspeti. Noben ni: ne v Britaniji, ne v Kolumbiji, ne na Madžarskem in ne v Italiji.