Plečnik se obrača v grobu

Plečnik danes ne bi mogel toliko narediti, saj bi naletel na preveč ovir.

Objavljeno
10. marec 2017 20.55
Jožica Grgič
Jožica Grgič
Desetletje je minilo, odkar je družba Bežigrajski športni park, ki jo sestavljajo Mestna občina Ljubljana, Olimpijski komite Slovenije in poslovnež Joc Pečečnik kot večinski lastnik, sklenila, da bo obnovila in nadgradila Plečnikov stadion.

Ker želi vsak investitor s svojim vložkom zaslužiti, projekt vključuje tudi gradnjo poslovnih in stanovanjskih objektov v neposredni bližini stadiona. Takrat je Pečečnik, ki ima 59-odstotni delež, napovedal, da bodo gradnjo začeli prihodnje leto in da bo trajala 18 mesecev. Deset let pozneje ni izdano niti gradbeno dovoljenje, vmes so izdajali kulturnovarstvena in okoljevarstvena soglasja ter jih razveljavljali, projekt je še vedno na začetni točki, stadion pa je postal razvalina in morda je še najbolje, da je divje zaraščen, tako je velika sramota manj vidna. Plečnikov stadion je talec birokratov in odsotnosti vizije, žal le eden v vrsti drugih, med katere lahko prištejemo vsaj še Rog, Šumi, Tobačno, Kolizej.

Deset let je dolga doba, v tem času so stadion razglasili za spomenik državnega pomena, stanovalci bližnjih blokov poskušajo na sodišču dokazati, da je zemljišče, ki naj bi ga investitor pozidal, njihova last, kar oboje pomembno spreminja razmere. Sodišče odloča že od leta 2009, zadnja in že četrta dopolnjena vloga za okoljevarstveno soglasje je v postopku odločanja od junija lani. Zavod za varstvo kulturne dediščine, ki je po zapletih soglasje vendarle izdal, je tarča napadov stanovalcev in dela umetnostnih zgodovinarjev in arhitektov, ki menijo, da mora stadion ostati takšen, kakršen je, vendar obnovljen, ne pa prenovljen in nadgrajen. Pa čeprav je jasno, da stadiona, kakršen je bil in v funkciji, kakršno je imel, ne potrebujemo več in smo v Stožicah dobili času ustreznejšega.

Plečnikova arhitektura je ikonična, toda malikovalstvo, ustvaranje kulta osebnosti in celo umeščanje med svetnike je nedostojno pretiravanje, ki ne prinaša koristi. Prav to, da je stadion Plečnikov, je poglavitna ovira za njegovo revitalizacijo. In to, da je državni spomenik, je pomemben vzrok za propadanje. Vsi se čutijo poklicane zanj, sporazumeti pa se ne morejo.

Plečnikovim vernikom gre iskreno za ohranitev njegove dediščine, vendar je nespregledljivo, da jim primanjkuje občutka za realnost. S skrbjo za ohranitev dediščine pa opletajo tudi tisti, ki iz lastnih interesov nočejo sprememb v svoji okolici ali sploh ne marajo sprememb. Ko gre za Plečnika, so le redki tisti, sploh med arhitekti, ki si upajo na glas reči, da ni suho zlato vse, kar je Plečnik naredil, in da to na primer niso vsi elementi stadiona.

Plečnik je provincialno habsburško mesto spremenil v slovensko prestolnico in škoda bi bilo, da bi prav predel, kjer je pustil svoj pečat s stadionom, ostal provincialen. Kulturna dediščina lahko živi samo, če ji vdihnemo življenje, mesto lahko živi samo, če se dogajajo spremembe. Naj Pečečnik zida, bodimo veseli, da vsaj nekdo. Novo in podedovano si skozi vso zgodovino podajata roki, le zakaj bi bil Plečnik izjema.

Nekaj je gotovo: Plečnik je sprojektiral velikanski del prestolnice, danes mu to ne bi uspelo, saj bi naletel na preveč ovir, od birokratov do civilnih pobud.