Tiskane izdaje
Petletna zgodba prve in edine hiše hospica v Sloveniji na Hradeckega cesti v Ljubljani pripoveduje o tem, kako se v naši državi lahko izjalovi še tako plemenita, humana, etična in vse podpore vredna ideja o hiši, ki s svojim obstojem in delovanjem opozarja ter širi zavest o tem, da ima prav vsak državljan pravico do dostojanstvenega umiranja.
Ta priložnost in upanje, da bodo na tem področju nastale spremembe, sta še pomembnejša v času, ko se celostna pomoč neozdravljivo bolnim in svojcem na ravni državne paliativne oskrbe šele razvija in so državo pod Alpami še nedavno pretresale teme o evtanaziji. Stanje je takšno, da so številni v stiski ob umiranju svojih bližjih prepuščeni samim sebi. Poleg tega pa se je življenje s hudim vsakdanjim tempom zelo spremenilo in ni več tako, kot je bilo, ko so ljudje ob številni družini, sestavljeni iz več generacij, umirali doma. Veliko nas je bilo ob bližnjih, ki so umrli v bolnišnici in domu za starejše, kjer se je razpoložljivo osebje sicer trudilo, a bi si dostojno, kaj šele dostojanstveno umiranje vendarle predstavljali drugače.
Če ne bi bilo Slovenskega društva hospic, ki že dvajset let ozavešča in pomaga umirajočim in svojcem na domu, bi bilo še precej slabše. Lani so na domu spremljali 1901 umirajočega bolnika in njihovega svojca. Pa vendarle je društvu z njegovim najmlajšim programom hiše hospica z dvanajstimi posteljami, ki naj bi bila model in učni center, pod vodstvom prejšnje predsednice Tatjane Fink, ki se je sicer zelo trudila za umestitev hiše v sistem in razvoj gibanja hospic, spodrsnilo.
Zgodbe o dogajanju v hiši pod vodstvom Finkove, ki jih izpričujejo sedanji in nekdanji zaposleni v društvu kot zaprisežene priče na sodišču na obravnavah v tožbi Finkove za približno 88.000 evrov zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, se nikoli ne bi smele zgoditi. Presegajo reduciranje na spor med sedanjo predsednico društva Renato J. Roban in prejšnjo predsednico Finkovo, ki je dobila nezaupnico upravnega odbora društva; pa tudi samo na boj med zaposlenimi za službe.
Morda bi bilo drugače, če bi država oziroma ministrstvi za delo in zdravje pokazali več razumevanja in pripravljenosti, z vsemi nadzornimi sistemi, da bi hiša, ki je bila v okviru društva ves čas v finančnih težavah, vendarle zaživela. Tako pa je priložnost izkoristila Lekarna Ljubljana in je v hiši, ki je delovala v okviru društva, ustanovila zavod Ljubhospic. V njem so že zaposleni nekateri nekdanji člani društva, med njimi tudi Tatjana Fink. Direktor Marjan Sedej sicer poudarja, da Lekarno Ljubljana, ki takšni hiši lahko zagotovi stabilno financiranje, pri tem vodi izključno humana ideja. A to ne spremeni dejstva, da Ljubhospic ni del humanitarne organizacije, ampak je zavod, ki dela v okviru Lekarne Ljubljana.
Potrebe po celostni paliativni oskrbi v Sloveniji so zelo velike. Dela je dovolj za vse, ki bi se ga želeli lotiti, vendar mora biti prav zaradi njegove občutljivosti in tankočutnosti javno, strokovno, pregledno in predvsem temeljiti na zaupanju.
Plemenitost na preizkušnji
Zgodba prve hiše hospica v Sloveniji pripoveduje o tem, kako se lahko izjalovi še tako humana ideja.
Objavljeno
16. februar 2016 19.12
