Plin prepoznavnosti

Gazprom nas ima rad, se je slišalo v šali reči v zvezi s tem, da bo plinovod Južni tok tekel skozi Slovenijo, in ne skozi Avstrijo, ki je ruske partnerje gledala malce zviška in postavljala vedno nove pogoje. Zdaj so severni sosedje menda jezni, tudi zato, ker so načrti za plinovod Nabucco verjetno v celoti pokopani. To bi namreč utegnilo za nameček omehčati zahteve evropske komisije, po katerih Gazprom ne sme biti večinski lastnik plinovodov in jih upravljati.

Projekt Južni tok je zato izjemno pomemben, tako gospodarsko kot politično. Po analizah naj bi se poraba plina v Evropi do leta 2030 povečala za 30 odstotkov. Za Slovenijo 25 milijard kubičnih metrov plina na leto pomeni tako prihodke iz tranzita kot bolj konkurenčno ceno plina – to, kar imajo od sosedov zdaj le Avstrijci.

Še več: to, da ima Gazprom Slovenijo rad, bo v Portorož še pred gradnjo plinovoda pripeljalo 200 direktorjev največjih evropskih družb. Največja težava slovenskega turizma, da nihče zares ne ve, kje je naša država, bo tako v veliki meri odpravljena.

Še prihodki države se lahko popravijo. Ljudje, ki na leto kot posamezniki zaslužijo več kot vsi ministri naše vlade skupaj, vlečejo na eni strani luksuzne storitve in predmete, na drugi strani pa banke. Gazprom mimogrede kaže namere tudi za vlaganja v proizvodnjo elektrike.

Končno odločitev o gradnji Južnega toka bodo sprejeli novembra, a je iz vsega opravljenega že precej jasno, kakšna bo. Ukaz Vladimirja Putina za pospešitev projekta, obiski držav na trasi plinovoda na najvišji ravni, objemanje partnerjev v projektu, organizacija velegospodarsko-političnega srečanja in drugo kažejo, da mislijo Rusi resno. Mogoče lahko enako pokaže tudi Slovenija, ob tem, da vsaj pol milijarde evrov dobijo slovenska podjetja.