Pljunek v lastno skledo

Ko si dva dni onkraj meja domovine in se doma tako rekoč zaletiš v državni praznik, so reakcije seveda nepredvidljive. Utrujeno telo od minulega intenzivnega iskanja doživljajev in spočiti um zavoljo vnosa v nedogled prekoračene doze informacij se zlekneta na domače ležišče. V eni roki telefon, v drugi roki daljinski upravljalnik. Zastrižem ob iskrivem namigu neverjetne Petre Greiner na telefonu, »da prenosa prireditve ob dnevu državnosti ne bi gledali z negativnim znakom, ker je potem bolje, da greste ven na pivo ...«

No, točno to, sem si mislila, ko je mojo pozornost skoraj sočasno ustavila znana melodija Koala Voice na televizijskem zaslonu. Skorajda asociativno sem se spomnila predvidenega repertoarja nastopajočih, ki mi je govoril, da lahko povsem mirno ob spoštovanju Petrinega nasveta ostanem pri tem izboru. In tudi sem.

To ni ocena proslave. Saj si niti zamujenega dela nisem od začetka predvajala. Ne, nekako me ne zanima, kaj ima povedati predsednik republike. Sledim mu na instagramu iz radovednosti nad premikanjem meja politike. In to je za zdaj dovolj. Včasih tudi preveč.

Bolj me zanima odziv družbe. Ja, mogoče je res bilo veliko ponesrečenih potez. In premalo slavja. Veliko dobrih zamisli in malo manj dobrih izvedb. A vendarle je vsak izmed nastopajočih dal v tistem trenutku iz sebe energijo, ustvarjalnost, kreativno moč, ki seveda mora biti predmet kritike, a nikakor ne pljuvanja, ki je samo sebi namen. In ko sem naslednji dan kolega, o katerem vem, da prečeše družabna omrežja, povprašala o odzivih, mi je rekel, da se je zgodilo točno to. In da nočem vedeti. Ker to pač je twitter. Pljuvalnica. Verjetno res, sem pomislila; to, da je pljuvalnica, in to, da nočem vedeti.

Seveda je prav, da nismo z vsem zadovoljni ali pa da nismo (pre)hitro zadovoljni. Recimo nad naborom kandidatov za predsednika republike, nad čakalnimi vrstami v zdravstvu, politiko, nestrpnostmi, lažmi. Nezadovoljstvo je gonilo sprememb. Brez nečimrnosti velikokrat marsikdo ne bi zmogel narediti koraka stran prav od nje in prav proti čilosti.

A vendar se mi zdi, da se nam te zlovešče nečimrnosti ne uspe znebiti. Da postaja nekakšna kolektivna veščina. Že pred časom sem pisala o triku, ki mi ga je zaupala tujka, kako se znajde v težkih trenutkih vključevanja v družbo: »Začnem se pritoževati in kmalu sem njihova polnopravna članica!« Namesto da bi bentili nad tem, kako se država obnaša do tujcev, kako se ne odziva na preštevilne sovražnosti, kako dopušča malverzacije centrov moči, smo slabe volje zaradi vremena, polpretekle zgodovine, gužve na plaži, neprijaznega natakarja ... Če želimo dobiti dozo jamranja in brezplodnega negodovanja, si brez težav postrežemo! In v preziru duha tega početja sem razumela Petrin poziv. In se z njim, pa čeprav me proslava ni navdušila, bolj ne bi mogla strinjati.

V tem času tesnobe, ko se vsi pogosto zaradi objektivnih zoprnih okoliščin, ki nam jih prinaša življenje, zatekamo k samim sebi, je vendarle prav, da to početje na drugem koncu ne kaže družbene apatije.

Težave se vendarle najlažje rešujejo z dobro motivacijo! Pred časom sem naredila kiks v prometu, priznam, z avtom sem zapeljala v ulico tako, da sem nasproti vozečemu za trenutek zagrenila življenje. In gospoda spravila ob živce. Pa kaj. Ljudje se pač zmotimo. In ta napaka se mi res ni zdela usodna za tisti trenutek, kaj šele za ves dan! Pa sem gospoda, medtem ko se je zelo jezil za stekli svojega oklepa − hipoma se mi je celo zazdelo, da predstavlja njegov drugi jaz − pogledala, se mu široko nasmehnila in skomignila z rameni. Za zanj verjetno neskončno dolgo sekundo je obstal na miru in obnemel. Okej, sekunda je bila nekoliko daljša tudi zame, lahko bi namreč stopil iz avta in ... a mi je le vrnil prijeten nasmeh. In se odpeljal dalje. Ko bi se vsaj lahko že takoj na začetku ter svoj angažma usmeril tja, kjer lahko bolje učinkuje. Malo po malo, a vendar. Zemlja se vrti dalje, kajne? Energijo za takšne malenkosti, ki v ničemer ne ogrožajo naše biti ali njenega samouresničevanja, je bolje ohraniti ali porabiti za kaj bolj produktivnega, tako za posameznika kot tudi za skupnost.

Če hočemo stvari premakniti, jih moramo zgrabiti za neke druge roge, in ne te, ki se kislo držijo. Pa veliko smeha in viva pozitiva!