Plot

Hrvaška politika vztraja, da arbitražnega postopka ni mogoče nadaljevati niti v obstoječi niti v podobni obliki, saj sta verodostojnost in integriteta arbitražnega postopka v celoti ogroženi. To je eno osrednjih sporočil govorcev na izredni seji hrvaškega sabora, ki je prekinil dopust, da bi vlado pooblastil za postopke prekinitve arbitražnega sporazuma s Slovenijo.

Hrvaška je z velikimi nameni vstopila v to politično-obveščevalno afero. Domnevni arbitražni poraz je hotela spremeniti v zmago, ob tem pa ne pokazati fige, s katero je pred leti podpisovala zavezujoči dokument.

Ni prvič, najbrž tudi ne zadnjič, da je Hrvaška držala fige v žepu. V Bruslju še zdaleč niso pozabili, kako je Hrvaška razvpiti lex Perković, s katerim je časovno omejila veljavnost naloga na kazniva dejanja, storjena po 7. avgustu 2002, sprejela tri dni pred vstopom v Unijo pred dvema letoma. In že takrat je bilo temeljito načeto zaupanje Bruslja v dobre namere 28. članice. Niti en spor s sosednjimi državami zaradi določitve meja še ni rešen. Lepe besede o namerah po dobrih sosedskih odnosih pa postajajo le prazne besede.

Zdi se, da je na Hrvaškem spet pozabljena beseda kompromis. Mora biti po naše, ali pa iz vsega skupaj ne bo nič! Pa naj stane, kolikor pač stane; ali pa naj javnost gloda zgodbe, ki si jih ne bi sramoval niti pisec kriminalnih romanov John Le Carré. Tudi na račun morebitne izolacije v mednarodnem prostoru.

Hrvaška je že dve leti v EU, a kaj, ko Evropa še zdaleč ni v glavah velikega števila državljanov. V takih razmerah, ki jih dodatno zaostrujejo grozeče ekonomske številke, razočaranje javnosti nad potezami politike, nezaupanje v strukture – razen v Cerkev in vojsko –, pa nemara postaja bolj logično, da se raje kot z lastnimi težavami ukvarjajo z zunanjim sovražnikom.

In kje ga najti? Najbolje kar v soseščini, za plotom.