Tiskane izdaje
Dan po »zgodovinskem« dogovoru naftnih ministrov Opeca na Dunaju so cene surove nafte vztrajale krepko nad 50 dolarji za sod, tako špekulanti s kratkoročnimi interesi kot analitiki z malo daljšim časovnim horizontom pa so opozarjali, da bo pravi učinek prinesel šele čas – prihodnjih nekaj tednov oziroma mesecev.
Dejavnikov, ki vplivajo na ravnovesje na trgu nafte, je kar veliko, nekoč zelo mogočni Opec pa ni (več) nujno najbolj pomemben. Najprej, povpraševanje po nafti je zaradi šibke gospodarske rasti v svetu že nakaj let nižje od ponudbe. Zato so se povsod, tako v državah izvoznicah in uvoznicah, nakopičile tudi zaloge surove nafte – samo uradnih zalog v OECD je toliko, da pokrijejo za približno mesec dni proizvodnje nafte v svetu. Višja cena nafte, ki je kratkoročno prva posledica odločitve Opeca za omejevanje proizvodnje, bo spodbudila tudi zmanjševanje zalog, kar bo pritisk na rast borzne cene omililo.
Neslednj dejavnik je izvajanje omejitve črpanja znotraj Opeca. Gre za prostovoljne mehanizme, države članice naftnega kartela tudi druga pred drugo skrivajo prave podatke o načrpani in izvoženi nafti, vse niti nimajo nadzora nad celotnim državnim ozemljem .... Pretekle izkušnje tudi kažejo, da se je proizvodnjih omejitev držala predvsem Saudova Arabija z najtesnejšimi zaveznicami v Zalivu, Iran, Irak in drugi pa precej manj.
Še bolj zanimivo – ali pa zoprno, odvisno od zornega kota – pa je, da utegnejo imeti od spremembe politike Opeca največ koristi proizvajalci nafte v skrilavcih in peščenjakih v Severni Ameriki. Tamkajšnja proizvodnja, ki je ZDA v samo nekaj letih pripeljala nazaj med največje proizvajke nafte (in ji predvsem vrnila status neto izvoznice), je bila namreč glavni razlog, da se je v letu 2014 Opec na pobudo Saudove Arabijo odločil za črpanje brez omejitev. Stavili je na to, da bo znižanje cene nafte »uničilo« ameriške tekmece, ki so imeli tudi pet- do desetkrat višje proizvodne stroške kot države na Bližnjem vzhodu. Vendar načrt ni uspel. Družbe s skrilavci so v veliki večini preživele, z napredkom tehnologije je padla tudi njihova proizvodna cena. Približevanje tečaja nafte 60 dolarjem za sod pomeni, da bo se bo ponudba nafte v ZDA postopoma povečevala – ne glede na to, kaj si o tem misli Opec.
Zato je sredin sklep z Dunaja do neke mere tudi strateški poraz Saudove Arabije. Njena politika ni delovala, še več, prizadela je tudi njene lastne državne finance, saj so se skupaj s ceno tudi prihodki od izvoza nafte v primerjavi z leti 2012 ali 2013 bolj kot ne prepolovili. Spremenila se je tudi okolica. Iran je sklenil »jedrski« dogovor z ZDA in dosegel rehabilitacijo v mednarodni trgovini. V Iraku je najpomembnejši interes ZDA stabiliziacija države, za kar je nujna uspešna vojaška kampanja proti Islamski državi. Za to pa je potreben tudi denar, ki lahko pride le od prodaje nafte.
Ko je ključna zaveznica dobila v roko druge karte, se je pomembno zmanjšala tudi pogajalska moč Saudove Arabije v kartelu Opec. Ostaja vodilna članica, a je mnogo bolj kot pred dvema letoma prisiljena upoštevati tudi interese svojih sosed.
