Tiskane izdaje
Težko je živeti v državi, kjer se vse ve in hkrati se ne ve nič. To je stavek, ki ga je izrekel kmet, razočaran nad delovanjem nadzornih služb v sistemu nadzora nad varno hrano, v katerem je praviloma skoraj vse zapisano, kako mora biti, v praksi pa gre marsikaj zelo po svoje. Tako zelo po svoje, da so zaradi tega kaznovani ljudje, ki delajo pošteno, po vseh zapisanih pravilih.
Kriza, v kateri se je razbohotila tudi iznajdljivost ljudi, ko si iščejo poti za njeno premagovanje, je med drugim povečala tudi podjetniško aktivnost v predelavi in pri prodaji hrane. Ob aktualni politiki spodbujanja domače preskrbe in medijsko podprtemu poudarjanju prednosti preskrbe s hrano iz bližine so se tako kmetom po Sloveniji še bolj na široko odprle prodajne možnosti za vse, kar pridelajo na svojih kmetijah. Toda mnogi so si to širitev prodajne možnosti razlagali zelo po domače. Hudo po domače je zato zacvetela tudi prodaja domačih in manj domačih klobas, salam, slanine in drugih mesnih dobrot. Tako zelo, da so v nelojalni konkurenci krajši konec začeli vleči uradno registrirani in vsem pravilom dopolnilne dejavnosti predelave mesa na kmetijah podvrženi prodajalci domačih mesnih dobrot.
Ko so na nevzdržne in kaotične razmere na trgu z mesnimi izdelki s kmetij začeli opozarjati iz združenja nekaj deset uradno evidentiranih kmečkih predelovalcev mesa, se v instituciji za uradni nadzor, kot poudarjajo, niso kaj dosti zganili. Pravzaprav so jih pozvali, naj kar sami prijavijo tiste, o katerih vedo, da za prodajo svojih izdelkov nimajo ustreznih dokazil. Da naj jim torej na pladnju servirajo podatke o ljudeh, ki se gredo trgovino na črno z »domačimi mesninami« izpod pulta, na parkiriščih, v parku ob sprehajalnih poteh ...
»Za nas kmete je to nesprejemljivo. Mi nočemo nikogar prijavljati in tožiti, zato so ljudje plačani, zato ima država svoj sistem in naj to enkrat uredi,« so ogorčeni v Združenju predelovalcev mesa na kmetijah, ko, navsezadnje tudi zaradi potencialno za zdravje nevarnega početja nelegalnih prodajalcev, usmerjajo kritiko v državni vrh in službe resornega ministrstva. Že res, da so tudi sami v prekršku, če vedo za sumljivega (pre)prodajalca »domačih izdelkov« brez vsakršnega potrdila izvora, sledljivosti in označbe izdelkov, za katere kupcem tudi ne izdajo nobenega računa, pa ga ne prijavijo. A jih je mogoče razumeti, saj si niti približno ne želijo, da bi se njim in njihovim družinskim članom ali živalim na kmetiji zgodila kakšna »nesreča« ali druga neprijetnost.
Zato, ker se že tako dogajajo »zelo zanimive stvari«, so ljudje, ki o njih vedo, preprosto raje tiho. Ali drugače: o njih govorijo le v svojem ozkem krogu, iz katerega je zaradi nelojalne konkurence sivega trga »domačih mesnin« zdaj upal stopiti prvi s seznama članov združenja kmečkih predelovalcev mesa.
Ob puščicah, izstreljenih v slab sistem nadzora nad varno hrano, ki še najresneje, kot se zdi, nadzira tiste, ki imajo vse ustrezne papirje in dovoljenja, ne lovijo pa onih, ki delajo in prodajajo na črno, je v živo zadela tudi tista zaradi odgovora z uprave za varno hrano: da zaradi varstva osebnih podatkov ni mogoče javno predstaviti seznama predelovalcev in prodajalcev izdelkov s kmetij. Halo! Kdo v tej državi se zdaj dela norca iz vseh nas?
