Tiskane izdaje
Ko so davnega leta 2003 ZDA na podlagi za lase privlečenih razlogov napadle Irak, si nihče ni niti drznil pomisliti, da bo ta ameriška avantura imela tako daljnosežne posledice za nekronanega gospodarja sveta. Štirinajst let pozneje Washingtona ni niti zraven, ko o prihodnosti Bližnjega vzhoda, ki so ga Američani nekoč dojemali za strateško najpomembnejšo regijo na svetu, odločajo »regionalne« velesile, med katerimi ni niti ena njihova tesna zaveznica.
Turčija je sicer članica Nata, a se vse bolj oddaljuje od svojih zahodnih zaveznic, Iran je spet postal eden največjih ameriških sovražnikov, Rusija pa po zadnjih ameriških predsedniških volitvah v Washingtonu velja za celo večjo grožnjo kot njena predhodnica Sovjetska zveza.
A to, da ameriškega predsednika danes ni bilo na srečanju svojih kolegov, ki so v črnomorskem letovišču Soči odločali o tem, kakšna bo prihodnost povojne Sirije, še ne pomeni, da so ZDA izgubile vpliv na Bližnjem vzhodu. Pa čeprav se njihovi tradicionalno največji prijatelji v regiji, kot so sunitske monarhije ali judovska država, o reševanju težav pred njihovim pragom raje pogovarjajo z Rusijo, ki ji kljub vsej »ljubezni« do nje bolj zaupajo. Dejstvo je, da če se Washington ne bo konstruktivno vključil v proces, ta pač nima preveč svetle prihodnosti.
Izjave nekaterih ruskih analitikov, da je današnji sestanek predsednikov Rusije, Turčije in Irana mogoče primerjati z jaltsko konferenco, na kateri so se zmagovalke druge svetovne vojne dogovorile, kakšen bo odsihmal svet, so zato prenapihnjene. A tudi če bi njihove napovedi držale, to ne bi pomenilo nič dobrega. Čeprav se niso srečali v istem črnomorskem letovišču, so se tako kot februarja 1945 tudi danes prišli zmagovalci pogajat s figo v žepu. Posledice dogovorov v Jalti, kjer se je začela hladna vojna, še vedno čutimo, zato se gre nadejati, da današnje srečanje ni bilo tako zgodovinsko.
