Tiskane izdaje
Za svetovno javnost se ukrajinska kriza vleče že od novembra, ko so se na ulice Kijeva zgrnile množice, ki so se uprle odločitvi oblasti, da ne podpiše pridružitvenega sporazuma z Evropsko unijo. A tako za tiste Ukrajince, ki še vedno vztrajajo na »evromajdanu«, kot one, ki na vzhodu države zahtevajo rusko zaščito pred »fašisti«, kriza traja že vse življenje. In mednarodni sloni, ki so se znašli v ukrajinski trgovini s porcelanom, te niso razpletli. Nasprotno, zaostrili so jo do skrajnosti. Po površini največja evropska država se je znašla v nevarnosti, da razpade.
Kakorkoli že simpatiziramo s kijevskimi protestniki, ki hočejo od oblasti zgolj to, kar bi tudi mi zahodnjaki hoteli imeti v svojih logih, je treba pritrditi »trdorokcu« Putinu, ki se je med ukrajinsko godljo izkazal za še najmanj licemernega od svetovnih voditeljev. Ne le da so kijevski revolucionarji prekršili sporazum, ki je nastal s pomočjo evropskih posrednikov, s svojim prizadevanjem, da bi končno vzpostavili pravno državo, so prekršili vse pravne norme. Tako kot predstavniki tistega plemena, ki so jih vprašali, ali so med njimi še ljudožerci, pa so to odločno zanikali z izjavo: »Včeraj smo pojedli zadnjega.«
A tega so v Ukrajini že vajeni. Hujša posledica kijevskih dogajanj, ki smo jim na Zahodu tako nazdravljali, je ta, da so z njim revolucionarji pripravili »proruski« vzhod Ukrajine do tega, da je pripravljen zapustiti skupno državo. Zaupanja vzhoda države ne bo preprosto povrniti in brez pomoči Moskve ne bo šlo. Puhle grožnje, polne licemerne načelnosti, ki prihajajo z Zahoda, ne bodo nič rešile. Prej nasprotno. Ko je Barack Obama branil legitimnost majdanovcev, je Putina posvaril, naj spoštuje voljo prebivalcev. Ko ga bodo za besedo prijeli na Krimu, jo bodo ubrali po kosovski poti.
