Tiskane izdaje
Pred štirimi leti sem v Južni Afriki spremljal ostro razpravo, ali naj FIFA uvede tehnologijo videokamer ali ne. Razlogov za to je bilo več, od posla, ki bi ga dobil morebitni proizvajalec tehnoloških pripomočkov, do domnevnega večjega ferpleja na igrišču. Povod za razpravo pa sta bila dva gola – priznani Carlosa Teveza proti Mehiki in neprizani Franka Lamparda proti Nemčiji. Prvi je bil ključen za napredovanje Argentine v četrtfinale, drugi je Angležem v derbiju osmine finala preprečil izenačenje izida na 2:2. Navijači so zahtevali kamere ob igrišču – in jih čez štiri leta dobili.
Podobna polemika je oživela v minulih dneh, ko je Camilo Zuniga poškodoval Neymarja, programiranega prvega zvezdnika mundiala. Španski sodnik Carlos Carballo udarca s kolenom v hrbet Neymarja ni označil za hujši dogodek, Brazilcem je celo pustil »prednost«. Ne spomnim se, kdaj bi nogomet tako močno zasenčil drugo, kar se v istem času dogaja v državi. Brazilske medije od petka zvečer zaseda le Neymar, razpravljajo o spremenjenih možnostih reprezentance v dvoboju z Nemčijo, objavljajo mnenja uglednih gostov o tem, ali je šlo za namero poškodovati domačega asa ali ne, in dogodek osvetljujejo iz vseh možnih zornih kotov.
Druge tekme? Uspeh turnirja? Volitve? Morebitni nemiri? To so postale drugorazredne teme. Neymar je zasenčil tudi statistično najbolj zanimive stvari v Braziliji, kot so črna kronika, rumene zgodbe in socialna vprašanja. Med odmorom dvoboja Argentine in Belgije so strokovni studio zamenjali s 15-minutnim prispevkom o odhodu Neymarja v bolnišnico, kjer je ob njem preživel noč oče Neymar da Silva, nato pa so ga s helikopterjem prepeljali do hiše v Jardim Acapulco v Guaruji v državi São Paulo.
»Primer Neymar« so obravnavali tudi nekdanji šampioni Lothar Matthäus, ki je na obisku v Riu de Janeiru, Ronaldo, član organizacijskega odbora SP, in Fabio Cannavaro, ki je v minulih dneh – v paru s Christianom Vierijem – igral nogomet na Copacabani. Omenjeni zvezdniki so se udeležili sobotnega jutranjega »briefinga« v medijskem središču na Maracani. »Igra je postala prehitra za sodniško oko. Z vsemi močmi se moramo boriti za izkoreninjenje nasilja na igriščih, ne le na štadionih. Če bi imel sodnik na voljo 35 kamer kot režiser tekme, bi bilo drugače,« je zatrdil Ronaldo, Matthäus pa ga je podprl: »FIFA bi morala iti v korak s časom.« Luiz Felipe Scolari, ki bo moral najti novo rešitev v napadu Brazilije, pa je predstavil drugačno mnenje: »Če bi sodnik že prej pokazal kakšen rumeni karton in nas vse skupaj umiril, preden smo začeli igrati grobo, do tega ne bi prišlo.«
Scolari je bil iskren in ima najbrž kar prav. Četudi želi predsednik FIFA Sepp Blatter razširiti delovni prostor videotehnologije in dati ekipam na voljo po dve možnosti za pritožbo med tekmo, bi to verjetno odvzelo nogometu dobršen del nepredvidljivosti in čarobnosti, nekaj minut več bi dobili le pokrovitelji. Da je postala igra prehitra za sodnike, že vemo, toda poškodba Neymarja s tem nima veliko skupnega.
