Po norih kravah

Ideja zakonodajne sledi je dobra. Ideja te ideje je, da naj bi se vlada, državni zbor in občine pri nastajanju predpisov zavzele za sledljivost pri naročanju takšnih administrativnih projektov. Komisija za preprečevanje korupcije je v analizi obdobja 2004–2011 ugotovila, kako so javni organi (tudi ministrstva) za izdelavo 66 zakonov, dveh uredb in 22 pravilnikov porabili okrog sedem milijonov evrov.

Predlog Klemenčičeve komisije meri v nekaj podobnega kot uredba o sledljivosti mesa zaradi bolezni norih krav. V govorici sedanje krize in želje po vsesplošnem varčevanju bi se temu reklo: kriteriji za porabo javnega denarja in transparenten vpogled v dejanja odgovornih organov.

Zgodbo spet sestavlja beseda kriterij. Če si Slovenija ne želi neobvladljivih družbenih in psiholoških zapletov, se mora v najkrajšem času in na najbolj racionalen način dogovoriti prav za kriterije. Naj za primer citiramo četrtkovo oddajo nacionalne televizije Pogledi Slovenije. Omizje je govorilo o napovedi vsesplošnega varčevanja in vladnih ukrepih, ki bodo sledili. V zadnjem delu debate je opozicijska poslanka Alenka Bratošek o morebitnih odpuščanjih dejala tole: »Skrbi me, da bomo tri odpustili, potem pa dva ‘prava’ nazaj zaposlili«. Opozorila je, skratka, na potrebnost meril. Čeprav komaj slišno, vendar povsem resno, je minister za finance Janez Šušteršič na to odgovoril: »S tem bi še vedno imeli neto učinek.« S pritajenim odgovorom mu je uspelo izvabiti nasmešek le enega sogovornika: ministrskega kolega Žiga Turka.

Če kdaj in če kaj, prav zdaj zaradi varčevanja na udar prihajajo zaposleni pri državi. Ključ za pravo profesionalno odgovornost njenih zaposlenih bi morala biti strokovna neodvisnost. Zmanjševanje števila zaposlenih bi bilo brez velikih turbulenc mogoče izpeljati le v profesionalno verodostojnih okoliščinah in po stabilnih kriterijih. Res je, da kriza zahteva politične odločitve, nemara res celo kadrovske reze, vendar je po drugi strani res tudi to, da nosilci aktualne (pravzaprav vsake) politične oblasti v tem imenu nimajo pravice (niti demokratičnega mandata) politično vdreti v profesionalno kodo postavljenih institucij.

Logika neto učinka pri kadrovanju »pravih« namesto »nepravih« je tudi v nasprotju s cilji, ki jih je prav na predlog gospodarskih strokovnjakov postavila sama vlada. V petkovih odmevih je dr. Jože P. Damjan razložil, zakaj zgolj varčevanje (in rezanje stroškov) za državo ne bo dovolj: ker je javni dolg v magični enačbi krize opredeljen v razmerju do bruto domačega proizvoda. To pomeni, da je treba zagotoviti tudi ekonomsko rast, ne le varčevati, in če smo prerasli ortodoksni ekonomski marksizem, so državni »delavci« vsaj toliko del ekonomskega procesa kot podjetja, ki z državnim denarjem gradijo zavoženi TEŠ6.

Lahko rečemo, da je vlada z nekaterimi ekscesnimi kadrovanji, predvsem pa, ker jasno ne pove, kakšni so kriteriji za »racionalizacijo« države, že v izhodišču javnosti poslala napačna sporočila. Sledljivost naslednjim ukrepom bi bila torej res na mestu.