Tiskane izdaje
Podčrtati je treba spoznanje o kriznem reševanju držav, ki ga je včeraj na tem mestu v komentarju Ciprska prerokba izpeljal kolega Peter Žerjavič: zavlačevanje postane drago in na koncu stvar postane res kruta. Po uvodnih taktih nove slovenske vlade smo zaradi »načelnih zadev« izgubili enega ministra (Maherja) in zdaj je čas, da se načelnih zadev oprime vsa politična sredina, vlada s pozicijo na eni ter opozicija na drugi strani. Prevladujoče javno mnenje namreč je, da se Slovenija noče znajti v ciprski koži.
Če je kdo mislil, da je bil politični cunami, ki ga je sprožila komisija KPK, naključje, ki ga je mogoče izničiti in stvari postaviti nazaj v prvotno stanje, se je verjetno zmotil. Tudi če bi se komisija hotela nekoliko »ohladiti« (upajmo, da nima te namere), so politični in družbeni dogodki že zaživeli svoje lastno življenje in se osamosvojili. Ta del osamosvojitve ni problematičen, je celo pohvalen.
Problematična utegne biti podobnost v toksični zasnovi finančnega ožilja, ki s tekočo (likvidno) hrano napaja gospodarsko omrežje. Govorimo o bankah, in čeprav Slovenija jedro in strategijo svojega gospodarstva ni postavila vanje (kakor Ciper) ali v kapitalsko veriženje (kakor Islandija), se je okrog bank v dveh desetletjih organiziral zgovoren molk. Dogajalo se je nekaj, kar je imelo pridih tabuja s političnim, celo ideološkim kritjem.
Na eni strani imamo torej zavezo držav članic EU – tudi Slovenije –, da sanira bančni sistem in luknjo, ki jo je proizvedel, na drugi imamo strogo odločenost EU, da na tej poti, če bo treba, podre vse tabuje in da ji nič, niti ideologija nacionalnih šampionov niti argument nujnosti domače finančne podpore zanje, ni in tudi ne bo sveto. Če je v Sloveniji spet kdo razmišljal o takih argumentih, mu jih je Ciper te dni izbil iz rok. Presenetljivo, kako podobne so si zgodbe o »trojkah«, sebični EU, ki da rešuje le svoje banke itn. Nekatere so bile do zdaj celo upravičene. Nikakor pa ni mogoče oporekati nameri, da je treba podreti tabuje, si naliti čistega vina, da je pri denarju treba vzpostaviti transparentnost in da se je pri reševanju resnih problemov treba otresti infantilnih interesnih manevrov, ki niso vredni časti suverenih narodov in suverenih držav.
Prav nič od »trojke«, niti barve niti vonja ne okusa Sloveniji ni treba pripustiti k svojim občutkom. Toda taka odločitev ima svojo ceno, ki je za suverene ljudi pravzaprav samoumevna: položiti je treba orožje medsebojnih neproduktivnih političnih vojn, sestaviti skupno vojsko in ubraniti zidove države, točneje življenja prebivalcev, ki živijo znotraj njih. Politik osebne integritete in časti raje izgubi svojo politično kariero, kakor da bi ogrozil državo in ljudi, ki so mu dali mandat. Koliko imamo v Sloveniji politikov, ki so zmožni tako razmišljati?
Drugače pač ne bo šlo, novi dokaz za to je v zadnjih dneh po (bančnih) obrokih prihajal s Cipra. Kolikor je ta Sloveniji dodatno zaprl manevrski prostor za zagovor svojih bančnih lukenj, ji je pravzaprav naredil uslugo. Od vlade se pričakuje, da to spoznanje politično artikulira in pripravi spodobne rešitve. Od opozicije pa, da pri tem sodeluje.
