Tiskane izdaje
Dve uri pogovorov v ne prav uglednem okolju letališča v Havani sta označili konec ledene dobe med vzhodnimi in zahodnimi kristjani, ki so se razšli leta 1054. Dogodku pripisujejo zgodovinski pomen. Pomenljiv je tudi dokument, ki se ne izgublja v večnih teoloških nasprotjih. Ekumenizem havanskega letališča je ekumenizem krvi, pravijo. Kristjane z Jutrovega izganjajo kot kristjane, ne kot pravoslavne in katolike.
Več kot pol stoletja je minilo od prvega srečanja med carigrajskim patriarhom Atenagoro in papežem Pavlom VI. v Jeruzalemu. Janez Pavel II. se je trudil na vso moč. Pa mu ni uspelo, bil je Poljak, a se Petrovemu primatu ni hotel odreči niti za ped. Priti sta morala patriarh Kiril, ki sodi v nov čas, predvsem pa papež Frančišek, ki ga ne bremenijo staroevropske spone.
Slovenci smo bili včeraj v Havani močno navzoči, čeprav nas nihče ni hvalil. Papeški nuncij v Moskvi je bil v zadnjih letih Ivan Jurkovič, vatikanski državnik in diplomat slovenskega rodu. Najboljši poznavalec vzhodnega krščanskega sveta v rimski kuriji. Bil je veleposlanik v Minsku, potem v Kijevu in nazadnje v Moskvi. Slovencu torej lahko mirne duše pripišemo zasluge, da sta se Rim in Moskva zbližala in se dve leti pogajala o podrobnostih. Nadškof Jurkovič si je gotovo želel, da bi se papež in patriarh srečala v Moskvi, tudi privoščili bi mu lahko tako diplomatsko zmago, a po tisoč letih niča bi bilo to že skoraj kičasto.
Kuba in havansko letališče sta pri srečanju prvakov dveh krščanskih cerkva približno tako pomembna in tehtna, kot sta bila Slovenija in grad Brdo, ko sta se po koncu hladne vojne srečala Putin in Bush. Aktivno nič, simbolno veliko. Havano je za srečanje izbral Kiril, kar je pomenljivo. Morda tudi kot sporočilo Washingtonu, da Rusijo Kuba še vedno zanima.
