Tiskane izdaje
»Srce se mi lomi. Če se iraška vojska in vojaška policija ne bosta borili, bodo zavzeli Bagdad,« je konec prejšnjega tedna nedavne uspehe ekstremistične sunitske milice ISIL opisal Tony Blair.
A to ni bil tisti vsemu svetu znani Britanec, ki je med dolgoletnim prebivanjem na ulici Downing številka 10 tako goreče podpiral vojno proti Iraku, da so ga bili zlobno poimenovali ameriški pudelj.
Ta Blair s polomljenim srcem je šest let mlajši od nekdanjega britanskega premiera, a se je kot ameriški vojak kar dvakrat bojeval v skoraj devetletni vojni proti Iraku.
Z zmago skrajnežev, idejnih pajdašev Al Kaide, bo vrag pobral vse, za kar so se borili in umirali njegovi kolegi, je še potožil 55-letni vojni veteran iz ameriške zvezne države Michigan, ki ga je v Iraku ranila ob cesti postavljena mina.
Za Američane je res neprijetno, da bo v Iraku po skoraj dveh letih in pol, odkar je od tam po načrtu svojega predhodnika Georgea Busha mlajšega vojake »zmagovito« vrnil domov sedanji ameriški predsednik Barack Obama, oblast prevzela Al Kaida, ki še vedno velja za ameriškega sovražnika številka ena. Še bolj zoprno je, da utegnejo sedanji iraški režim vreči tisti, ki jih pred ameriškim napadom in okupacijo v tej državi sploh ni bilo.
Sicer je res, da je bil poleg laži o iraškem orožju za množično uničevanje, ki jih je svetu trosila vrhuška ameriške administracije, eden od »uradnih« razlogov za ameriški napad na Irak tudi domnevna povezava med Sadamom Huseinom in Al Kaido, o kateri je svaril sam Bush.
Tako kot niso nikoli našli iraškega orožja za množično uničevanje, se je tudi Bushevo podžiganje spopada izkazalo za čisto propagando. Kakor je pred dnevi spomnil avtor knjige »Najdaljša vojna: trajni konflikt med Ameriko in Al Kaido« Peter Bergen: nobena poznejša preiskava ni našla niti trohice sledi med Huseinom in Al Kaido, ki sta se smrtno sovražila. Lokalna podružnica te organizacije je v Iraku nastala šele leto in pol po ameriški invaziji.
Nauk zgodbe je, da so Američani morali zasesti suvereno državo, da so vzpostavili razlog, zaradi katerega so jo napadli.
Po več kot osemletni klavnici, ki je zahtevala ogromno življenj in ameriške davkoplačevalce do zdaj stala 2200 milijard dolarjev, zmagujejo ameriški največji sovražniki, ki jih tam sploh še ni bilo, ko so jih prišli preganjat?
Ta paradoks utegne imeti še bolj paradoksno nadaljevanje. Obama šteje za uspeh, da je ameriške vojake umaknil iz iraške vojne, ki jo je imenoval nepotrebna in neumna. Zanj je bila prava in upravičena vojna le v Afganistanu, ker so se ZDA tam borile proti napadalcem na svoje ozemlje. Po tem, ko bodo ti zavladali v Iraku, utegne tudi vnovično vojaško posredovanje proti tej državi postati smiselno za državnika, ki so mu pred leti podelili Nobelovo nagrado za mir.
