Tiskane izdaje
Socialni partnerji vstopajo v pogajalski proces sprejemanja reform s sporno legitimnostjo. Vladajoča koalicija, ki je - razen SLS - nasprotovala reformam prejšnje vlade, zdaj predlaga podobne rešitve. Če upoštevamo še nepotrebno ideologizacijo družbe, ki zahteva predvsem ekonomsko ukrepanje in majhen ugled, ki si ga je zaradi svoje nesposobnosti in plenilskosti - tudi v času hude gospodarske krize - pridelala celotna politična elita, bo imela koalicija velike težave s kredibilnim predstavljanjem rešitev, ki jih v imenu reševanja države ponuja kot izhod iz krize.
Tudi veliki delodajalci imajo podobno težavo. Izkazali so se za nesposobne upravljavce in lastnike kapitala, brez jasne razvojne vizije slovenskega gospodarstva za 21. stoletje. Bolj kot to so jih zanimali tajkunski prevzemi, finančne malverzacije in izčrpavanje podjetij, delavce so uničevali s ciničnim neplačevanjem prispevkov in plač, državo pa z utajevanjem in neplačevanjem davkov. S takšno popotnico bodo pri reformah težko legitimno zahtevali večjo liberalizacijo socialnih in zaposlovalnih sistemov.
Zaupanje javnosti so si delno zapravili tudi sindikati. Z referendumi so šli predaleč in državo pripeljali v operativno nesposobnost sprejemanja strateških odločitev. Pri tem so v preteklosti pokazali tudi naklonjenost kupčkanju pod mizo, celo na račun celotnih družbenih skupin, ki ne spadajo v njihovo interesno sfero.
Pred socialnimi partnerji je zdaj izjemna naloga vračanja k svoji družbeni funkciji, ki so se ji izneverili. To pa bodo lahko storili le z jasnim dokazom svoje na novo najdene kredibilnosti; sodržavljane morajo prepričati, da so strukturne rešitve, ki jih usklajujejo, strokovne, v skupno dobro in zato legitimne. Če bodo pri tem spet prevladali njihovi parcialni politični in drugi interesi, so stopili na nepovratno pot svoje pogube.
