Tiskane izdaje
V zadnjem letu ali dveh se je kar nekaj slovenskih podjetnikov odločilo prodati svoje podjetje. Če je bilo to zgolj zaradi ekonomskega interesa, čim višje kupnine, monetizacije svojih dosedanjih dosežkov …, je to njihova legitimna pravica. A kot je mogoče sklepati iz potez nekaterih med njimi, kupnina le ni vselej na prvem mestu. Kot kaže, je bilo oziroma je zanje v resnici pomembno tudi, kdo je kupec podjetja, ki so ga ustvarjali ali razvijali, kakšen razvoj mu obljublja, kakšno prihodnost zagotavlja. Kar nekaj jih je ob prodaji pojasnilo, da so se zanjo odločili, ker so sami prišli do konca, ker podjetju niso več mogli zagotavljati nadaljnje rasti, pa naj gre za kapitalsko moč podjetja, zagotavljanje možnosti za razvoj ali za prodore na nove, zahtevnejše tuje trge.
Malokdo pričakuje, da bo nekdanje lastnike podjetij odslej mogoče srečevati le še na peščenih plažah ali v kakšnih mondenih turističnih krajih, večja verjetnost je, se strinjajo sogovorniki, da bodo, potem ko so se poslovili od starih zgodb, začenjali nove. In čeprav bi pričakovali, da podjetje teže proda nekdo, ki ga je desetletja soustvarjal, kot nekdo, ki ga zgolj upravlja, kot velja za tista v državni lasti, je zgodba drugačna. Prvi očitno premorejo toliko bister pogled, da vedo, kdaj se morajo posloviti in omogočiti podjetju nadaljnji razvoj, drugim se desetletja ni uspelo poenotiti niti o tem, kakšen naj bo razvoj. Če so prvi zmogli pogum, končali zgodbo in šli po poti iskanja novih izzivov, si drugi pogosto na vse pretege prizadevajo ohraniti poligon za lastne interese, za zgodbe, prežete s kupčkanjem z vodilnimi položaji, s plačevanjem uslug. In če je med prvimi mogoče najti takšne, ki jih skrbi za zgolj nekaj deset ali največ nekaj sto delovnih mest, so med drugimi tudi takšni, ki jim je malo mar, če jih ogrožajo na tisoče.
