Pogum biti nadškof

Imenovanje Staneta Zoreta za ljubljanskega nadškofa metropolita, prvega iz reda frančiškanov, je in ni presenečenje. Zakaj je presenečenje? Resda so njegovo ime v cerkvenih krogih in medijih omenjali med kandidati, a z nekoliko pretiravanja lahko rečemo: le katero ime v dobrem letu izpraznjenega škofovskega sedeža ni bilo v obtoku? In Zore ni veljal za prav verjetno izbiro.

Stane Zore je v javnosti, tudi katoliški, neznano ime, poznajo ga verniki v župnijah, kjer je do zdaj služboval, sobratje frančiškani in zgolj delno tudi uradni cerkveni krogi. Služil je Bogu in vernikom, posvečal se je pastorali, ni pa se spuščal v učene teološke razprave ali na spolzek teren polpretekle zgodovine, odnosov med Cerkvijo in državo ali v promocijo političnih strank, ki se sklicujejo na krščanske vrednote.

Ker laične oziroma sekularne javnosti pastorala ne zadeva, zadeva pa jo družbeni vpliv vsakokratnega nadškofa, za slovensko skupnost ni nepomembno, kdo zaseda najvišje hierarhične položaje v Cerkvi. O Stanetu Zoretu s tega vidika ni mogoče napovedati prav nič – razen tega, da je nedvomno pogumen mož. Ni bil prva izbira Vatikana za mesto prvega človeka ljubljanske nadškofije, bil pa je tisti, ki si je ponudbo upal sprejeti. Ljubljanska nadškofija si resda ni umazala rok, vendar se je madež iz Maribora razširil na vso Cerkev na Slovenskem in tako zastrupil ozračje, da bo vsaka beseda, vsaka poteza novega nadškofa pod drobnogledom cerkvenega občestva in laične javnosti.

Saj ni prvič, da v novejši preteklosti seda na ta stol neznani mož. Tudi Alojzij Šuštar je bil v Sloveniji neznano ime, prihajal je iz Švice, v razmere, ki so bile za Cerkev morda še težavnejše od današnjih, le da si takratnih ni izbrala sama. Bil je intelektualec in operativec, navznoter in v odnosu z državo. Znotraj Cerkve mu je šlo dobro, ker je bil neobremenjen s škofijskimi strukturami, s politiki pa prav tako, ker je bil neobremenjen z medvojno in povojno preteklostjo.

Prednost Staneta Zoreta je, da je redovnik in ni obremenjen s škofijskimi lobiji. Vendar se zdaj mletju škofijskega mlina ne bo mogel izogniti. Zore ima kot provincial reda izkušnje tudi z vodenjem, a voditi sobrate je nekaj čisto drugega kot voditi škofijo, kjer bo imel opraviti ne le z vsemi redovi, ampak tudi posvetnimi duhovniki in – kar je v tej situaciji še kako pomembno – tudi z veliko večjim premoženjem.

Tudi to je cerkvena realnost, najsi se Zoretovo imenovanje še tako ujema s Frančiškovo vizijo cerkve. Frančišek, ki sebe ne želi imenovati papež, zagovarja cerkev ubogih in njeno odpiranje ljudem. Zore prihaja iz ubožnega reda, tudi odprtega za ljudi. Tako najbrž ne bo tipični hierarh in to je vzrok, da njegova izbira niti ni presenetljiva.

V novi vlogi se bo moral pogovarjati tudi z oblastmi, in četudi bo to zanj nekaj novega, najbrž ne bo težav. V premieru Cerarju, ki ima aktivne laiške izkušnje iz župnije Trnovo v Ljubljani, bo imel dobrega sogovornika.