Pohlep in nesposobnost

Pozabite na 6,7 milijona evrov. V enem letu smo izgubili za najmanj 200 milijonov evrov poslovnih priložnosti.
Objavljeno
11. maj 2018 06.00
Posodobljeno
10. maj 2018 22.04
FOTO: Jure Eržen/Delo
Če kdo misli, da bo nedeljski, edini doslej ponovljeni referendum vrhunski dokaz slovenske demokracije, ki bo prinesel končno odrešitev, se moti. To bo predvsem dokaz izjemne nesposobnosti, pohlepa in izgubljene družbe, ki že vsaj 13 let očitno deluje »v korist lastne škode«. Minister, ki je že na zaslišanju odkrito povedal, da drugega tira vsaj 30 ali 40 let ne potrebujemo, ni bil sam. Ko je nastopil proti temeljnemu strateškemu projektu, ga je mandatar Miro Cerar vzel v bran. In mu vsa leta dopuščal izlete v naročanje študij o nepotrebnosti tira, v eksperimentiranje z javno-zasebnim partnerstvom, z revizijo projekta in na koncu v eksperiment nenavadnega zakona za pičlih 27 kilometrov tira.

Ministra sta podpirala tudi oba koalicijska partnerja, pa naj se zdaj še tako izgovarjata, kako prekaljena politična velesila da sta. V tej drugotirni komediji zmešnjav, kjer smo videli vse, samo infrastrukturne stroke ne, je na koncu glavni junak tragedije postal politično razmeroma precej neizobražen, neartikuliran, neizkušen upokojenec iz povsem drugih časov, ki bi ga še slabo razvite civilizacije stežka vzele za zgled. Postal je glavni ideolog slovenske strategije razvoja in družbe, ki sicer trdi, da vstopa v galaksijo presežkov z najsodobnejšimi tehnologijami, z najnaprednejšimi tehničnimi, ekološkimi, informacijskimi rešitvami, s sodobnimi koncepti organiziranja in delovanja družbe, z vrhunskimi moralnimi, etičnimi in socialnimi normami, ki svet zapopada iz domnevno povsem nove paradigme sveta.

Figo, pa takšna paradigma! Kako lahko družba, ki sebe šteje za tako napredno, porabi 6,7 milijona evrov za dva referenduma v enem letu, katerih edina korist je bila za več kot eno leto zaustaviti gradnjo drugega tira. Pozabite na 6,7 milijona evrov. V enem letu smo izgubili za najmanj 200 milijonov evrov poslovnih priložnosti. Če ta država ne premore politike, ki bi stopila na prste omrežjem pohlepnežev, ki hodijo v službo samo s ciljem sesanja javnega denarja, je bolje, da je ni. Če politiki niso sposobni postaviti 27 kilometrov tirov tako, da bi logistika dajala še kakšno milijardico več, zaposlila še kak tisočak ljudi in se vsaj malce približala sosedom, naj raje danes nehajo kandidirati. Kako nas lahko isti kandidati prepričujejo, kaj vse bi oni naredili, če tega v zadnjih 15 letih niso?

Drugi tir ni vprašanje denarja, trase, Madžarov, zakona in še stotin drugih ovinkov in ovir, ampak je vprašanje pohlepa in nesposobnosti. Je vprašanje, ali hočemo ali nočemo, ali znamo, ali pa bi radi samo spravili 200 ali 300 milijončkov komu v žep. Je ogledalo nas samih, ki volimo tiste, ki znajo besedičiti, in ne tistih, ki bi znali obračunati z omrežji moči. Če nova politika ne bo zamenjala kadrov iz vplivnega (inženirskega) ozadja, bodo obljube pihanje v veter, drugi tir pa bo tam, kamor ga je pred štirimi leti postavil »uspešen« odhajajoči minister.