Tiskane izdaje
Odkar je Boris Denič oktobra 2010 prevzel razklano reprezentanco, je pred tekmami v njegovem taboru vladalo obsedno stanje z maksimalno mobilizacijo. V Zrečah in Zaporožju napetosti, ki si jo nekoč lahko rezal s škarjami, ni bilo več čutiti ...
Denič je bil v Ukrajini razočaran nad podcenjevalnim pristopom igralcev, a po svoje je k njemu prispeval tudi sam. Denimo že s tem, ko je menil, da zmore tudi brez Jureta Dolenca, Jureta Natka pa ni vabil. Njegovo vztrajanje pri hermetično zaprti reprezentanci je sporno. V njej je prišlo do zasičenosti. Igralci imajo zabetoniran status ne glede na to, ali ga upravičujejo ali ne. Nič čudnega, da so njihove prioritete preskočile h klubom, pri katerih se morajo nenehno dokazovati. V bistvu se je zgodba zasukala, ko si je večina reprezentantov našla tuje delodajalce. Kar se je zdelo, da bo prineslo dodatno moč, se je vrnilo kot bumerang. Redne plače so igralcem zajamčile eksistenco, jih pahnile v stanje samozadovoljstva, kar jim je vzelo lakoto po zmagah v dresu z državnim grbom.
Osvežitve pa ni na Deničevem pomolu, četudi je na obzorju kar nekaj igralcev, ki bi radi zagrizli v ta kolač. Že bežen pregled imen, ki so bolj ali manj upravičeno ostali zunaj kroga zaupanja, kaže, da bi Slovenija lahko sestavila vsaj še eno reprezentanco. Tudi ta bi bila izrazit favorit proti šibki ukrajinski ekipi, praktično nabrani iz igralcev domačega kluba, ki so se na tekmo pripeljali v avtomobilih le dobro uro prej v spremstvu družin.
Seveda je še vedno mogoč sanjski scenarij, po katerem bi Slovenci januarja Ukrajincem vrnili milo za drago in se junija prek tekmeca z EP (recimo kar krvnice Belorusije, s čimer bi sprali še drugi madež) uvrstili na SP v Katarju. Lahko se zgodi tudi najslabši, da Slovencem spodrsne že v predkvalifikacijah in takoj ostanejo še brez drugega velikega tekmovanja, kar bi jim zaprlo tudi vrata OI v Riu, glavnega cilja Deničevega mandata.
Ta čas je še najbolj verjeten srednji scenarij – da bodo nekako le prebrodili januar ter ugnali Švico in Ukrajino, ampak se zaustavili v »playoffu«. Ekipa namreč ne kaže homogenosti. »Skesanci« so selektorju prisegli, da bo odslej drugače. A vzdušje po kriznem sestanku ni nakazovalo, da so resnično doživeli katarzo. Pojoča travica (še) ni zaigrala. No, morda je le Denič ni slišal. Tudi pri njem se je marsikaj spremenilo, odkar je dobil službo v Minsku. Vsekakor se bo v zgodovino zapisal kot uspešen selektor. Že zdaj ima najdaljši staž med vsemi. Je mar mogoče, da so se Denič in njegovi, ki so z uspehom v Srbiji in še večjim v Španiji navdušili rojake, borili zgolj za svoj kruh?
Za Uroša Zormana to gotovo ne velja in v tem se kaže njegova prava vrednost. Tudi za vsega hudega vajenega Deniča bi to težko rekli. Že po prvem šoku z Belorusijo je iskal zaupnico pri šefih in jo dobil, po zadnjem v Ukrajini jo je našel pri igralcih. Če bo sledil še en, si bo palec navdol obrnil kar sam. Prav je, da mu RZS verjame, a nič ne bi bilo narobe, če bi se takoj lotila načrta B, da je januarja (ali junija) dogodki ne bi ujeli na napačni nogi.
