Tiskane izdaje
EU si je zadala najbrž neuresničljivo nalogo. Svojo strateško partnerico Rusijo hoče prepričati, da asociacijski sporazum Ukrajine z Brusljem nikakor ne more imeti negativnih posledic zanjo. Še več, v skladu z bruseljsko optiko bi od evropske poti Ukrajine in, posledično, njene večje blaginje imela predvsem koristi. A funkcionalistična logika Unije, ki skozi zgodovino temelji na gospodarskem prepletanju kot poti do večjih koristi za vse vpletene, v bitki s Kremljem ne more delovati. Rusija pod Putinom ne more preboleti izgube imperija in v bitki za Ukrajino pozna le logiko igre z ničelno vsoto. Bolj evropsko Ukrajino bi doživela kot še en geopolitični poraz.
Da bi vsaj na kratki rok spremenila razvoj dogodkov, ki je dolgoročno najbrž neizogiben, je pripravljena uporabiti vsa sredstva. Naklonjenost Janukoviča, ki vodi državo na poti v bankrot, si kupuje z milijardnimi posojili. Igranje na plinsko karto je že tako stalnica. Od poletja zaostruje trgovinske ukrepe in daje Kijevu slutiti, kaj ga čaka, če bo »klonil« pred Evropo. Tudi govorjenje o razpadu države se da slišati med vrsticami.
V takšnih okoliščinah so očitki Bruslju, da se vpleta v ukrajinske notranje zadeve in da pritiska na Kijev, videti popolnoma bizarni. EU je po več letih pogajanj z Janukovičem dala na mizo pošteno ponudbo. V Kijevu se morajo odločiti, ali jo bodo sprejeli. Niti sledu ni o izsiljevanju. A ker Janukovič rad ne drži besede, postaja razumljivo, da kdo od bruseljskih komisarjev izgubi živce.
Kljub temu je živčnost odveč. Ne samo za Ukrajino, za vse države vzhodnega partnerstva je evropski model kljub vsem svojim hibam privlačnejši kot Putinova demokracija. Tudi Janukovičevi oligarhi si najbrž bolj želijo sistemsko stabilnost kot kremeljski diktat. Četudi je EU šla v diplomatski spopad za Ukrajino pomanjkljivo pripravljena, ima na dolgi rok v rokah boljše karte.
