Pokojninski blues

Demografija nam ne gre od rok in skoraj konsenzualno velja, da bo Slovenija že srednjeročno potrebovala novo, celovito pokojninsko reformo. Nekje leta 2019, ko bi jo verjetno sprejemali, bo na oblasti neka druga vlada - strokovne priprave na reformo pa bi se morale začeti že veliko prej. Najbolje zdaj, ko so naslednje parlamentarne volitve videti še razmeroma daleč.

Vemo, da reforma politično ne bo lahka - upokojenski Desus je steber vsake koalicije in brez njegove privolitve sprememb ne bo. Še več, dva ključna Cerarjeva ministra - stiskaški Mramor in populistični Erjavec - oba trmasta in nepopustljiva, se zdaj ne moreta dogovoriti niti o 20 milijonih evrov za drugo izredno uskladitev pokojnin. Kako bo šele takrat, ko bodo vsote v igri desetkrat večje, denar za pokojnine še bolj omejen, upokojencev pa, recimo, sto tisoč več kot zdaj?

Vsem bi bilo lažje, če bi bila naša gospodarska rast višja, a za to bo morala država povečati in stimulirati naložbe ter razbremeniti izvoznike, ki nas vlečejo naprej. A to ne bo dovolj. Slovenija bo morala v globalni tekmi najti tudi ravnotežje med varčevanjem, ki nam ga zapoveduje Bruselj, gospodarsko rastjo in blaginjo ljudi - in za to bodo potrebne še druge reforme.

Zdaj vsako leto iz proračuna v pokojninsko blagajno damo poldrugo milijardo evrov, breme obresti se povečuje. Delež javnega dolga v BDP se je v sedmih letih početveril. Za zdaj gre, denar je poceni, a morebitno novo finančno krizo bi državni in pokojninski proračun težko preživela brez velikih, vsiljenih rezov. Vlada naj se priprav na reformo zato loti še letos: tiščanje glave v pesek - češ pri pokojninah nam pa še štiri leta ni treba prav nič spremeniti - pač ne more biti znak njene politične in strokovne odličnosti.