Politična vročina

Na Portugalskem je vroče, dobesedno in v prenesenem pomenu. Politično se je temperatura tako povišala, da je v zadnjih dveh tednih pogrelo kar širšo Evropo. Do pred kratkim zgledna učenka trojke postaja problematična. Določeni proračunski cilji, ki bi jih morala doseči, se ji menda izmikajo, zato se povečuje politični nemir. Ji bo uspelo, brez nove prošnje za pomoč? se že sprašujejo nekateri.

Dolge mesece, preden je Portugalska pred dvema letoma zaprosila za mednarodno posojilo, so na Pirenejskem polotoku in drugod živčno preigravali vprašanje: Bo klonila pred tujino ali bo zdržala pritisk? Lizbona je do konca mirila, da bo zmogla sama, potem pa ji v političnem kaosu, ki so ga budno spremljali finančni trgi in Evropa, ni preostalo nič drugega. Kakor (takrat že nekdanji socialistični premier) José Sócrates ni imel druge izbire, kot da je bil odstopil. Zaradi politike varčevanja in poviševanja davkov ni užival več nikakršnega zaupanja opozicije, čeprav je goreče svaril, da bi se lahko samo po poti, ki jo je hotel ubirati, izognili prihodu trojke. Ko je kmalu po tem precej debelo izgubil predčasne volitve, na katere so morali Portugalci pohiteti približno dve leti prej, je odstopil s čela stranke.

Zdaj, dve leti pozneje – ko so vladne vajeti v rokah desnosredinskega Pedra Passosa Coelha in je treba za izplačilo novega obroka povleči nove nepriljubljene poteze –, se politična napetost spet stopnjuje. Tik preden bi sredi julija trojka že osmič potrkala na vrata Lizbone za redni pregled, je moral med razdražene politike poseči predsednik Aníbal Cavaco Silva. Zaradi ostrine varčevalne politike ni samo hudih trenj med desnosredinsko koalicijo in opozicijo, ampak se je po dveh šokantnih ministrskih odstopih močno zatresla vladna miza. Ne, predčasnih volitev ne bo v kratkem, je določil predsednik, ampak najprej po juniju prihodnje leto, ko se izteče program mednarodne pomoči; ta naj bi v treh letih Portugalcem zagotovil 78 milijard evrov in jih spet potisnil na finančne trge. Sedanja politika da mora vsaj še za leto dni stisniti zobe in pokazati pripravljenost za sodelovanje, kakor sindikati in narod, ki poskušajo svoj glas redno uveljaviti na ulici, naj ne bi izgubili potrpljenja. Premier spravljivo odgovarja, da se je pripravljen pogovarjati v dobro naroda, na socialistični strani podobno pravijo, da se bodo potrudili za državo, a tudi, da so »vladajoči koaliciji šteti dnevi«. Podprli bodo nezaupnico vladi, ki so jo zdaj napovedali Zeleni, spomladi pa je v parlamentu spodletela že njim.

Vesti iz Lizbone so večinoma slabe. (Evropski) mediji bijejo plat zvona zaradi 18-odstotne brezposelnosti, recesije, ki traja že tri leta, 2,3-odstotnega krčenja gospodarstva letos, podražitve zdravstvenih storitev, zamrznitve plač v javnem sektorju, ukinjanja številnih delovnih mest in podaljševanja delovnika v njem, pokojninske reforme ... Pa je na pirenejskem robu te dni tudi veliko sonca, dobesedno in figurativno. A ker smo »Evropo« stisnili predvsem na finančno povezavo, besedo kriza, poenoteno vse počez, in na še nekaj političnih figur, prijetnosti številnih žarkov sploh ne občutimo več.