Tiskane izdaje
Jesen v političnem smislu ne bo nič manj vroča od letošnjega poletja. Povolilno obdobje bo po količini in gostoti novic iz strankarskega življenja na približno enaki ravni kot v dosedanjem supervolilnem letu. Merjenju moči in delitvi oblasti med strankami zdaj sledi obdobje obračunov v strankah samih. Pri tem ne bo nikakršnih izjem, analizam se bodo morale posvetiti tako tiste stranke, ki so žele uspeh, kot tiste, ki so bile neuspešne. Na kongrese, posvete in klavzure se odpravljajo vse stranke, brez izjeme, ne glede na to, ali so na oblasti in v opoziciji. Po tem, kar vemo in kar se je dogajalo v zadnjem obdobju, je obdobje politične kontemplacije več kot nujno. Od tega, upajmo očiščevalnega procesa, pa je odvisno marsikaj – predvsem kvaliteta demokracije, vodenja države in javnih zadev.
Slovenija se od začetka globalne krize ni znašla le v finančni, gospodarski in socialni krizi, ampak tudi politični krizi, v kateri izstopa dejstvo, da se je naš strankarski sistem znašel na robu operativnosti. Precej nizka volilna udeležba na parlamentarnih volitvah ter krepitev nestrankarskih list in županov na lokalnih volitvah bi morala biti alarm najvišje stopnje za vse politične stranke. Na kongresih, posvetih in klavzurah si bodo morali odgovoriti, zakaj imajo tako majhen ugled v javnosti, čeprav imajo stranke v modelu vladavine parlamentarne demokracije osrednjo vlogo. Zanimivo bi bilo, denimo, slišati, zakaj in kdaj so postale politične stranke kadrovsko in intelektualno tako siromašne. Dovolj je prisluhniti poslanskim razpravam v državnem zboru, da si posameznik ustvari pravo sliko o slovenski politiki. Pričakovanja, da bodo volitve delovale kot zadnji filter, ki bo preprečeval popolne norosti, se vedno znova izkažejo za nerealna. Podeljeni poslanski mandat politiku v zaporu zaradi korupcije ali pa zmage spornih županov, so zadnji primer žalostne slovenske realnosti. A ta ni toliko problem volivcev kot spet stranke, ki takšnega politika sploh ponudi kot možnost izbire. Kar le potrjuje dejstvo, da so slovenske stranke del problema, čeprav bi morale rešitve dajati prav one.
Če se spustimo na konkretnejšo raven, bo v prihodnjih tednih veliko bolj zanimivo spremljati razvoj dogodkov na slovenski desnici kot na levici. Po parlamentarnih volitvah je bilo mogoče slišati ocene, da so stranke slovenske pomladi ovenele. Izgubile so tretje zaporedne volitve, SLS pa se je celo morala posloviti od parlamenta. Ta bo decembra na krilih relativnega uspeha z lokalnih volitev spet iskala svoj smisel, ali bo sposobna stopiti korak naprej od analize debakla k konsolidaciji, pa trenutno ni povsem jasno. V SLS je še vedno vse preveč frakcijskih centrifugalnih silnic. Težka pot, ki jo je prehodila NSi, je še pred njo. Tudi sorodna demokrščanska stranka je pred zanimivim izzivom. Želje o krepitvi vloge na desnici se Ljudmili Novak niso izšle po načrtih, zato v teh dneh razmišlja o slovesu. A če se umakne, lahko stranka pade v vrtinec nenadzorovanega boja za oblast med načrtno vzgojenim naslednikom Matejem Toninom in radikalnejšim delom stranke, ki ga predstavlja Aleš Hojs. Medtem ko je pred SLS in NSi razburljivo, morda celo kreativno obdobje, vlada v SDS puščavska tišina.
