Polno, prosim!

Ko je Opec ob predlanskem prvem dogovoru o kvotah predvideval rast črpanja nafte, je zadel, zmotil se je glede povpraševanja, in to močno. Pri tem je zanimivo, da svetovna gospodarska rast ne zaostaja za napovedmi. Za napovedmi caplja le poraba črnega zlata.

Svetovni okoljski dogovor predvideva zmanjševanje emisij toplogrednih plinov. Lahko še tako bentite nad goljufivimi »dizelaši«, a če primerjate povprečno porabo vašega vozila z avtom, ki ste ga imeli prej ali, še bolje, pred desetimi leti, boste opazili veliko razliko. Ob naslednjem nakupu bo razlika skoraj gotovo še opaznejša. Sicer močno dvomim, da bodo slovenske in svetovne ceste čez pet let preplavljene z električnimi vozili. Njihov delež je namreč še vedno mizeren in eko se »za šankom« še vedno povezuje s snobi. Da bodo ta vozila cenovno ugodnejša in uporabnejša od bencinarjev in dizelašev, bo trajalo vsaj še desetletje. Manjka pa tudi velik del potrebne infrastrukture. A zahteve po boljši učinkovitosti bodo vsaj v državah OECD opazno zmanjšale naftno žejo.

Pri tem je zanimivo, da nima večjega učinka na potek dogodkov niti podpora, ki jo naftnim podjetjem daje ameriški predsednik Donald Trump. Razvijalcem hibridnih in električnih avtomobilov se s tem vliva dodatno upanje, da bo tokrat vendarle uspel preboj iz velike sence vozil z notranjim izgorevanjem. To namreč ni prvi poskus preboja električnih avtomobilov, a so vsi prejšnji propadli ob prvem padcu cen surove nafte. Morda izzivam, a za prihodnost razvoja električnih in hibridnih vozil je verjetno bolj od vse okoljske zakonodaje pomembno to, da hibridi že nekaj let kraljujejo na dirki 24ur Le Mansa. Skratka, hibridi niso samo eko, so tudi bolj zmogljivi in za povprečnega kupca bo hibrid kmalu pomenil, da z njim dobi nekaj več, kot je imel prej. Vprašanje je le, kdaj bo ugodna tudi cena.

A za naftne mogotce še bolj strašljivo bi moralo biti spoznanje Kitajske, da so njihova mesta preveč onesnažena. Če si je azijska velesila še v času olimpijskih iger pred desetimi leti zatiskala oči in trmoglavila z gospodarsko rastjo za vsako ceno, prebivalci pa so se na prostem sprehajali z maskami na obrazu, je zdaj že opaziti bistven obrat k čistejšem okolju. Seveda je Kitajska s svojo robustno gospodarsko rastjo in trenutnimi razmerami še daleč za projekcijami držav OECD. In tudi do zmanjšanja smoga v velikih mestih je še daleč. Toda če bo kitajsko gospodarstvo srednjeročno raslo za štiri do pet odstotkov na leto in bo domače zasebno povpraševanje predvidoma raslo še bolj, bo seveda zelo zaskrbljujoče za vse naftne države, če bo poraba fosilnih goriv v tej azijski državi rasla le za odstotek ali dva. To bo namreč pomenilo, da bo do naftnega vrha (po zdajšnjih napovedih naj bi se to zgodilo čez 15 do 20 let) prišlo kakšno desetletje prej, kot kažejo zdajšnje napovedi.

A vrnimo se v letošnje leto. Na njegovem začetku je večina oči analitikov in naftnih trgovcev uprta predvsem v to, koliko nafte iz skrilavcev lahko iztisnejo ZDA in Kanada in koliko lahko znižajo stroške proizvodnje. Vendar me ne bi prav nič presenetilo, če se bo že konec leta govorilo predvsem o tem, koliko premalo nafte je uvozila Kitajska, in jih bo močno strah obrata porabe v daleč največjem porabniku nafte – ZDA.