Polomija

Če bo na koncu Ceta res »padla« v Valoniji, bodo njeni nasprotniki vseh političnih barv imeli razlog za zmagoslavje. Še posebno bodo veseli vsi, ki si želijo čim šibkejšo Evropo: Marine Le Pen, Vladimir Putin, avstrijski svobodnjaki. Takšna pravica veta spodkopava bistvo EU.

Odločitev valonske vlade, zaradi katere je sprejetje sporazuma v veliki nevarnosti, ima kvečjemu posredno zvezo z demokracijo in velikimi cilji glasnih nasprotnikov, kakršna je zaščita ljudi pred multinacionalkami. V ozadju je predvsem politična igra in izsiljevanje z vetom.

Dokler so bili valonski socialisti v belgijski vladi, Cete niso spodkopavali. Sporazum z državo, ki je po različnih merilih najbrž najbliže EU od vseh držav zunaj Evrope, bi moral biti nekaj samoumevnega. Še posebno ker so v Ottawi ves čas imeli veliko razumevanja za posebne evropske želje.

Pogosto kritiziran sistem reševanja sporov med investitorji in državami je v Ceti preglednejši in bolj uravnotežen kot vse druge rešitve, ki so jih članice EU do zdaj sprejemale tako med sabo kot z drugimi državami. Tudi z dodatnimi jamstvi je bilo zagotovljeno, da s samo Ceto ne bo zniževanja standardov.

Posebno boleče je diletantstvo EU, ki dve leti po končanih pogajanjih sporazuma ne more spraviti pod streho. Lahko se le vprašamo, kakšna bodo v prihodnjih letih trgovinska pogajanja s Kitajsko, ZDA in navsezadnje Veliko Britanijo, ko se bo začela zares poslavljati od EU.

Unijo sicer spodjedajo različne krize, a še vedno je trgovinska velesila, ki lahko določa pravila igre v svetu. Velika napaka je bila, da evropska komisija ni resneje in bolj prepričljivo odgovarjala na dvome o sporazumu, ki bi moral postati zgled. Zaradi tega je Ceta sploh lahko žrtev političnih igric.