Pometanje

Sneg, ki je naletaval, ni pretirano motil pogajalcev, Karla Erjavca, Vesne Pusić ter Franceta Arharja in Zdravka Rogića. Bolj so jih, vsaj tako se je zdelo, motili podatki, ki sta jih tako ena kot druga stran na mizi gradu na Otočcu ponujali v pretres o problemu, imenovanem – Ljubljanska banka in njeni varčevalci.

Že dvaindvajset let traja med Slovenijo in Hrvaško svojevrstna izmenjava podatkov o tem, kdo komu in koliko sploh znaša bančni dolg. Nekaj resnice je tudi v tem, da sta obe strani problem varčevalcev Ljubljanske banke od časa do časa pometli pod preprogo, nato pa ga spet »odkrili«.

Zdaj pometanja pod preprogo ne sme več biti. Zgolj čiščenje izpod preproge.

Če je bil sestanek obeh zunanjih ministrov, Karla Erjavca in njegove hrvaške kolegice Vesne Pusić v Bruslju pred dnevi še nekakšno simbolično dejanje in znamenje slovesa od taktičnega pošiljanja spinov v (predvsem hrvaško) časopisje, je tokratni sestanek na Otočcu vendarle bil začetek resnega dela. Kar je bilo navsezadnje opazno tudi v dolžini sestankovanja.

Vsaj tako se je zdelo. Do konca, do trenutka, ko bosta uradna Ljubljana in uradni Zagreb morala stopiti pred javnost in dejati, da je dogovor sklenjen, spor, ki je grozil, da bo prerasel v še kaj večjega, pa bolj ali manj pozabljen, bo dela še veliko.

Tudi na ravni pojasnjevanja. Nobena skrivnost ni, da se slovenska stran ni dovolj odločno odzivala, kaj šele odzvala na trditve, da je Slovenija odvzela ali celo ukradla denar hrvaškim varčevalcem, ki naj bi ga v »plastičnih vrečah v okrilju noči vozili v Slovenijo«, kot je nekoč javno zatrjeval nekdanji hrvaški zunanji minister.

Po drugi strani bo morala tudi hrvaška stran izpod preproge potegniti podatke o posojilih slovenske banke hrvaškim podjetjem. A dejstvo, da znašajo dolgovi hrvaških podjetij do LB na dan 31. 12. 2012 (po srednjem tečaju hrvaške narodne banke, po katerem je bilo za en evro treba odšteti 7,53042 kune) natančno 1.181.069.752,74 evra, ne bodo mogli več dolgo prikrivati svoji javnosti.

V tem smislu je najbrž treba tudi iskati začetek konca taktičnega pošiljanja spinov ter podobnih obratov in preobratov, zaradi katerih je bilo včasih celo mogoče razumeti, da se v sporu o LB za vstop v EU bojuje Slovenija, Hrvaška pa ji pri tem določa ceno in pogoje.

Slovenski javnosti bi bilo dobro spet povedati, da je Slovenija iz proračuna že zdavnaj poplačala vse devizne varčevalce na ozemlju Slovenije; tudi hrvaške in srbske, ne glede na državljanstvo. V tem okviru pa bo morala tudi hrvaška javnost izvedeti, da je Hrvaška prenos deviznih vlog omogočila zgolj tistim, ki so imeli hrvaško osebno izkaznico, medtem ko so bili preostali varčevalci, v glavnem Srbi, diskriminirani oziroma celo »izbrisani«.

Prav v tem smislu je najbrž treba obravnavati tudi začetek konca spora, ki se je nemara res začel razvijati na Otočcu.

Vse je odvisno od tega, koliko »smeti« je vsaka stran pometla pod preprogo in koliko jih je pripravljena pokazati, ter ob tem poskrbeti za čist obraz.

Časa za pometanje namreč zmanjkuje na obeh straneh; notranjepolitične razmere v Sloveniji niso v pomoč Hrvaški, in tudi 1. julij, datum predvidenega vstopa Hrvaške v EU, je vse bliže.