Pomlad v jeseni

Francoski predsednik je v ospredje svojega mandata postavil mladino. Ni pomembno, kako polno François Hollande, ki se je pred kratkim mudil pri nas, uresničuje predvolilne obljube, a smer je prava: mladi so pot – v besedah – od nekdaj bili, saj »na njih svet stoji«. To je pred kratkim »prioritetno« opazila tudi premierka Alenka Bratušek.

Seveda ne zadošča le govoriti o njih (pa čeprav na evropskem vrhu), ampak se je treba pogovarjati z njimi. Hollande in njegovi to vedo: videti je bilo v Ljubljani, ko si je na balkonu Univerze vzel čas za študente.

Na celini, ki ji pravimo stara in jo za takšno tudi imamo: včasih ji kdo reče kar muzej, je čedalje bolj pomembno, koliko potiskamo naprej nove generacije. Pa ne zato, ker je zdaj brez dela kar 5,6 milijona Evropejcev, mlajših od 25 let, ampak predvsem zato, ker je svetovna družbeno-tehnološka dinamika tolikšna, da starejši po duhu zmeraj težje hodijo vštric. Dobo, ki jo imamo za civilizacijsko prelomno, bolj kot mi, ki smo se prignali v njo, razumejo tisti, ki so bili vanjo rojeni. Jasno, da je tako.

Vsa obdobja določajo spremembe, naš čas, o katerem radi bentimo počez, nas preobraža še hitreje. Danes ni lahko biti »drugačen« (po spolu, telesu, usmerjenosti, koreninah), a verjetno ni bila drugačnost še nikoli tako »dosegljiva« in nemoteča. Ni enostavno podirati meja, toda, vsaj v koncih, ki jih civilizacijsko razumemo, še nikdar nismo živeli tako brez okovja. Lepo in nujno je – mladostno – sanjati, in zdaj želje postajajo resničnost lažje in hitreje kot prej. Tudi bolj drzne so: s klikom, če že ne z nizkocenovnim prevoznikom, nas lahko nemudoma odnesejo na konec sveta. Stara celina (in ves svet z njo ali pred njo) še ni bila tako svobodno gibka in – dovolimo si zapisati – tako zelo rada: mlada.