Tiskane izdaje
Prebivalstvo Slovenije se stara, starejših od 65 let je 360.000 ljudi ali vsak šesti Slovenec. V pol stoletja bo »stara« že tretjina prebivalstva. Z rastjo te populacije rastejo tudi cilji države na področju socialnega varstva, konkretno pomoči na domu. Z vsako finančno perspektivo si jih postavlja višje, z vsako se ji dodatno odmikajo. Ker ni interesa v občinah? Cilj, da bo do leta 2020 v Sloveniji pomoči na domu deležnih že 10.000 ali 3,5 odstotka starostnikov, zveni blago. A »teren« še zdaleč ne sledi papirju. Cilj dosega le deset občin, dvesto pa ne. Država je obstala na pol poti. Pomoči na domu ne uporablja niti dva odstotka ciljne populacije.
Število uporabnikov storitve, ki je sicer v domeni občin – te jo morajo najmanj do polovice tudi subvencionirati –, se že dve leti zmanjšuje. Kar ne čudi, saj na priporočilo države najcenejše izvajalske organizacije, centri za socialno delo (CSD), to dejavnost opuščajo in prepuščajo – dražjim izvajalcem. Pomoč na domu si je lani »privoščilo« vsega 6540 Slovencev, med njimi največ starostnikov iz urbanih okolij, ki potrebujejo predvsem pomoč v gospodinjstvu. Drugje medgeneracijska in medsosedska solidarnost očitno še vedno ustrezno nadomeščata strokovno pomoč. Prvič do zdaj se je zgodil tudi upad občinskih subvencij; bilo ga je za pol milijona evrov. Glede na pešajočo finančno moč občin se utegne trend nadaljevati, teža pomoči pa prenašati na uporabnike.
A breme je že zdaj nerazumno neenakomerno razdeljeno. Ključa, ki bi ga bolje porazdelil, ni. Na vsega 240 kilometrih od Odrancev do Loškega Potoka je razlika v ceni pomoči deset evrov na uro. Le četverica občin zmore prebivalcem pomoč na domu v celoti kriti iz proračuna. Kako dolgo še? Gre za tri občine najbogatejše, osrednjeslovenske regije, Brezovico, Škofljico in Ig, ter pomurske Odrance. Za 44 uporabnikov pomoči na domu je brezoviški proračun lani odštel 94.000 evrov. V Odrancih so za pomoč devetim osebam odšteli desetkrat manj. V vseh občinah so pomoč izvajali CSD.
Cena pomoči je med najnižjimi na »nerazvitem« vzhodu, na primer v Sveti Trojici. Ne pa tudi pol ure stran v Svetem Tomažu. V obeh občinah pomoč koristijo po trije občani. Prva ura pomoči stane 2,81 evra, občina primakne še slabih štirinajst tisočakov, drugi odštejejo dvakrat toliko, ker občina pomaga le s šestimi tisočaki. Neverjeten je podatek, da v Kostelu, Solčavi, Svetem Andražu in Žetalah lani ni bilo nikogar, ki bi potreboval pomoč na domu, v Gorišnici, Loškem Potoku, Lučah in Zavrču pa komaj kakšen.
Ker je predraga? Ker ljudje zanjo ne vedo? Ker zadošča laična pomoč? »Napake« bo treba popraviti, ljudem povedati za storitev. Toda ali občine sploh zanima promocija, ki zgolj stane, prinaša pa jim nič? Razen zadovoljnih občanov. A koga zanimajo ti? Razen pred volitvami. Ta čas ravno prihaja. In z njim priložnost za vprašanja bodoči oblasti v Loškem Potoku, kjer ima izvajalec, dom starejših, rekordno ceno storitve, 9,69 evra, uporabnikov pa ni ... Le zakaj? Kdaj bo država leporečje zamenjala s pravo strategijo?
