Ponesrečeni eksperiment

Z razpustitvijo koalicije v mariborskem mestnem svetu mariborski župan Andrej Fištravec po štirih letih odpira zadnje poglavje tako imenovane mariborske vstaje. Ki je bila že sama po sebi instrumentaliziran projekt, saj so določene politične skupine zgolj izkoristile nasilniške in vandalske izpade posameznikov, ki so sledili revoltu več tisoč meščanov, ki so prejeli položnice za prehitro vožnjo na podlagi na novo nameščenih radarjev.

Zelo trhli so bili tako že sami temelji »prevrata«, ki je odpihnil Franca Kanglerja in ustoličil Andreja Fištravca, verjetno pa nihče ni pričakoval, da se bo »vstajniška« oblast izkazala ne samo za povsem nesposobno, ampak da bo v brezidejnosti, aroganci, egocentričnosti, sprenevedanju, nenavadnem kadrovanju in klientelizmu ne le dosegla, ampak tudi precej presegla svoje predhodnike. Resnici na ljubo Fištravec ni razpustil koalicije, saj ni mogoče razpustiti nekaj, kar ne obstaja oziroma kar nima nobene stvarne in operativne teže, šlo je zgolj za manever iz obupa, preden bi ga zapustili še svetniki Desusa in bi ostal sam s peščico somišljenikov.

Maribor je bil v preteklih letih poseben laboratorij ali je mogoče voditi politiko drugače, »vstajniško«, eksperiment pa se je popolnoma ponesrečil. Županova sedanja razlaga, da poslej ne bo več »naših in njihovih, koalicije in opozicije«, je morda za marsikoga celo všečna, mnogi pri nas namreč preprosto ne razumejo, da je to temelj demokratičnega funkcioniranja oblasti, če bi se vse politične elite poenotile, bi se samovolja in zlorabe razbohotile do skrajnih meja, volitve in kompetitivnost idej ter programov pa bi postali povsem brezpredmetni.

Pozivi k odstopu se kar vrstijo, vendar ni dvoma, da bo Fištravec, ki se je pred kratkim vrnil iz svojega menda osemnajstega popotovanja po Kitajski na stroške davkoplačevalcev, poskušal narediti vse, da vsaj nekaj časa še ostane na funkciji. V določeni meri gre pri nas za skoraj popolno ignoriranje realnega prevzemanja odgovornosti in instituta odstopa, po drugi pa tudi za popolnoma običajno eksistenčno vprašanje, župan preprosto nima alternative za zaposlitev, kar v prevodu pomeni, da bi prej ali slej pristal na zavodu za zaposlovanje.

Nauk mariborske zgodbe se zdi jasen, kar potrebujemo, je profesionalizacija politike, in to tako na lokalni kot na nacionalni ravni. Zdaj ima politika status popoldanske obrti ali celo hobija, vsakdo lahko zasede katerikoli položaj, takšen amaterizem in večne improvizacije pa postajajo nevzdržno breme za delovanje države. Seveda to ne pomeni, da se občasno ne pojavijo nove stranke in novi obrazi, vendar bi to morala biti izjema, in ne pravilo, medtem ko je pri nas žal ravno obratno. Andrej Fištravec je pravzaprav le eden od mnogih, ki nikoli ne bi smeli zasesti svojega položaja, mogoče je le upati, da ga bo čim prej zapustil. In da se bo končno slovenska politika postopno spremenila v vsaj za silo profesionalen in odgovoren sistem s kariernimi politiki, ki svoj posel jemljejo resno, če ga polomijo, pa to pomeni nepreklicen konec kariere.