Ponižane in prestrašene

Komaj 16 odstotkov žensk v Sloveniji, ki so trpele nasilje v družini, je najhujši partnerjev fizični in/ali spolni napad prijavilo policiji ali kateri drugi organizaciji. To je le eden od skrb vzbujajočih podatkov, ki so jih objavili pri Agenciji EU za temeljne pravice (FRA) v najobsežnejši raziskavi o nasilju nad ženskami, kar jih je bilo kdaj narejenih. Študija je stara dve leti, a še kako aktualna ob obravnavi novele zakona o preprečevanju nasilja v družini, ki je včeraj dobila parlamentarno potrditev.

Na evropski ravni je povprečen delež tistih, ki so pripravljene o udarcih in poniževanju med štirimi stenami spregovoriti z uradnimi institucijami, precej podoben. Te številke je treba imeti pred očmi, ko interpretiramo policijsko in tožilsko statistiko o nasilju v družini. Podatek, da je vsako leto manj prijav, sploh ne bi smel biti razveseljiv – ker ne kaže na to, da bi bilo tega žalostnega pojava v družbi manj, ampak na to, da žrtve ne zaupajo dovolj uradnim institucijam, da bodo te ustrezno ukrepale in jih zaščitile, če bi se izpostavile. Včerajšnje nenehno ponavljanje poslancev o upadu števila obravnavanih primerov pri nas je torej predvsem pokazatelj nerazumevanja problematike in konteksta.

Kaj prinese ozaveščenost o nesprejemljivosti nasilja na vseh ravneh družbe, pa lahko vidimo na primeru skandinavskih držav. Danska, Švedska in Finska so države, kjer je največ žensk poročalo o tem, da so že kdaj doživele fizičen ali spolni napad – ker je meja njihove tolerance do tega, kaj je sprejemljivo vedenje, postavljena više kot kje drugje in ker pristojne instance najbrž ukrepajo.

Prenovljeni zakon o preprečevanju nasilja v družini je šel razmeroma gladko skozi dosedanja sita, vsaj na političnem parketu. V resnici ni bilo pričakovati, da bi kdo prav odkrito nasprotoval drži, da je treba nasilje preprečevati. V bistvu gre v tem predpisu prav za to: da se družba postavi na stališče, da psihično, fizično ali spolno izživljanje za štirimi stenami, tam, kjer naj bi imel človek zavetje, ni sprejemljivo. Kljub očitno dobrim namenom pristojnih pa tisti, ki se vsak dan trudijo stati ob strani pretepenim, ponižanim in prestrašenim, opozarjajo, da je veliko premalo konkretnih koristi za žrtve nasilja. Nekatere absurdnosti dosedanjega zakona so sicer odpravili, kot je na primer ta, da je lahko nasilnež od svoje žrtve zahteval denarno nadomestilo, če je bila – po tem, ko jo je pretepel – ona izključna uporabnica skupnega stanovanja. Potrebnega pa bi bilo še mnogo več, so glasne predvsem nevladne organizacije.

Od nekaj več kot trideset členov je bil pozornosti javnosti deležen en sam – izrecna prepoved telesnega kaznovanja otrok. Čeprav je zgolj deklarativen in sporoča neko načelno držo države do tega, da ne klofute ne psihično znašanje ne morejo biti vzgojne metode, so se nanj usule kritike, ki so pogosto prerasle v banaliziranje. Pogrešali smo glas razuma, ki bi vsem, ki so izražali bojazen, da jih bodo njihovi otroci prijavili na center za socialno delo, če bodo morali odnesti smeti, pojasnili, da je novi zakon njihov najmanjši problem. Da si takrat, ko enkrat razmišljaš o tem, komu vse te bo tvoj otrok prijavil, vzgojo že kar precej zavozil.