Tiskane izdaje
Devetdeset deset. Sedemdeset trideset. Preveč? Šestdeset štirideset? Bi vse rešil klasični fifty-fifty? Tako malce gangstersko obarvane predloge, izrečene z raskavim glasom v zadnjem kotu kakega bara, si je prav mogoče predstavljati ob sedanjem trgovanju, ki ga je vzbudilo popravljanje zakona o medijih in v njegovem okviru določanje kvot, zapovedujočih minimalni odstotek slovenske glasbe v radijskih programih čez dan. Zakon, ki ga spreminjajo že vse od začetka pred petnajstimi leti, je dober primer rekla, da se hudič zmeraj skriva v podrobnostih.
Začetek uzakonjenega predvajanja slovenske glasbe je bil pri skromnih desetih odstotkih, ob spreminjanju zakona se je zakonodajalec pozneje odločil za kvoto dvajsetih odstotkov, s tokratno novelo se doslejšnja kvota sicer ne spreminja, novi pa so odstotki: šest desetin slovenske glasbe od celodnevne kvote bodo morale postaje strpati v čas med šesto zjutraj in sedmo zvečer. Pač odziv to, da so številne postaje kvotnemu določilu zadostile tako, da so slovensko glasbo odrinile v nočni čas, ko radio poslušajo le redki. Eni od poslank se je začel pri tem prikazovati naslov knjige zgodb pisatelja Marjana Tomšiča, ki preprosto pravi: Noč je moja, dan je tvoj.
Nepoučenim ali brezbrižnim opazovalcem se nova pravila na prvi pogled ne zdijo kaj usodnega, načelno bi morala biti malenkost v trinajstih urah predvajati 3,27 ure slovenske glasbe, a tisti, ki jih to zadeva, bijejo plat zvona. Direktor nacionalke (ki ima sicer enkrat višjo kvoto kot komercialne postaje) pravi, da cilj zakona, enakomerna razporeditev slovenske glasbe, ne more biti dosežen, za neizvedljivost je »kriv« govorni program, ki ga je v dnevnem času veliko več kot ponoči, poleg tega pa se mora glasbena kulisa prilagajati govornemu programu, ki je odvisen od dnevnih naključij. Da bi glasbeni urednik lahko zadostil zakonski kvoti, bi moral ves čas zreti v zaslon in preračunavati, koliko minut mu še manjka do zakonske potešitve.
Vemo, v kvotno kolobocijo so vpleteni najrazličnejši interesi, v nizu doslejšnjih debat smo slišali nekoga, ki se je spraševal, ali naj zakon ščiti jezik ali glasbenike ali poslovneže, eden od urednikov je navrgel, da je bila razprava o kvotah preglasna in polna napačnih tonov, ena od parlamentark je dodala, da pravzaprav ne gre za glasbo, ampak za zvok žvenketanja cekinov.
V bitki za dnevne kvote celodnevnih kvot je še bolj zanimivo in žal pričakovano nekaj drugega: ko je novela medijskega zakona postala vroča tema, so se sprožili lobistični mehanizmi, predvsem pa se je politika začela ukvarjati sama s sabo. Nenadoma ni bilo samoumevno, da bodo vsi koalicijski poslanci spet podprli novelo, ki so ji državni svetniki dali veto, če pa bo prihodnjo sredo zakon v parlamentu vendar dobil dovolj glasov, se bodo v največji vladni stranki, kot so napovedali, takoj lotili pripravljanja nove novele. Je sprejemanje zakonov zato, da se zakonodajalec lahko posveti pisanju novih popravkov, razumno početje?
