Poraz ideologij(e)

Tri leta in mesec dni po volilni zmagi levičarske Sirize, ki je – sicer le za kratek čas – dodobra pretresla politični in gospodarski ustroj Evropske unije, so tisti hladni zimski dnevi le še oddaljen spomin, celo nekakšen literarni dogodek. Fikcija.

Utopija, sicer polna dobrih namenov, a vnaprej »izpraznjena« resnične politične in gospodarske moči, se je takoj zaletela v neprebojni zid realpolitike. Sirizino vodstvo je v Bruselj krenilo z napačnimi pričakovanji in, kot se je izkazalo, slabo pripravljeno. Izbira ni bila preprosta: stopnjevanje varčevalnih ukrepov ali nenadna politična (in gospodarska) smrt. Predsednik grške vlade Aleksis Cipras je po referendumu, na katerem so Grki julija 2015 z veliko večino zavrnili nov paket varčevalnih ukrepov, ki ga je trojka posojilodajalcev (Evropska centralna banka, evropska komisija, Mednarodni denarni sklad) stisnila ob zid, podpisal predajo in nadaljevanje uničujoče varčevalne politike.

Družbena in gospodarska erozija se je nadaljevala, toda stran od reflektorjev. Bruselj in Berlin sta se zadovoljila s »pacifizacijo« Sirize, morebitni grexit je zamenjal gotovi brexit, v bistvo evropske razprave je vstopilo begunsko-migrantsko vprašanje. Toda grška kriza, ki je že davno postala stanje, zato ni bila popolnoma nič blažja. Nasprotno. Grčija, iz katere se je po sesutju finančnega sistema izselilo 710.000 državljanov (večinoma mladih), poleg Italije pa je sprejela daleč največ beguncev in migrantov, je v sorazmerni tišini postala evropska človeška deponija, ki je bolj ali manj prepuščena sami sebi.

Avgusta se bo iztekel tretji, verjetno zadnji paket varčevalnih ukrepov, ki so dodobra spremenili tudi grško politično prizorišče – pomagali so (z)rasti neonacistični Zlati zori. Njen duh je bil še kako navzoč tudi na nedavnih protestih v zvezi z uporabo imena Makedonija. Ideologije so svoj boj izgubile. Preživel je, in se še okrepil, nacionalizem. Ta bo pisal naslednje poglavje grške zgodbe.