Tiskane izdaje
Jutri bosta minili natanko dve leti od volilne zmage levičarske Sirize, ki jo je bilo v atenskem zimskem večeru 25. januarja 2015 mogoče razumeti in (ob)čutiti kot zgodovinsko.
Stranka, ki je na pogorišču starih političnih elit in na krilih krize, ta je v Grčiji hitro postala stanje, nastala iz manjših levičarskih strank in gibanj, je svojim volivcem in volivkam ponudila upanje, da se bo dolgotrajno in celostno uničujoče obdobje varčevalnih ukrepov in politik, ki ga je vsilila trojka posojilodajalcev (Evropska centralna banka, evropska komisija, Mednarodni denarni sklad), vendarle končalo. Ali vsaj omililo. Ljudje velikega preobrata v grški in tudi evropski politiki niso pretirano slavili. Na ulicah grških mest, za katerimi je bilo šest let tako rekoč neprekinjenih protestov, travm in razočaranj(a), je prevladovalo olajšanje. Kratkotrajno olajšanje; oddih in nekaj dodatnega kisika pred nadaljevanjem v svetu realpolitike in realekonomije nezaustavljive grške tragedije.
Siriza je bila prva progresivna levičarska stranka, ki je - kot posledica krize, ki je razgradila grško gospodarstvo in družbo ter pokopala podkupljive in do obisti kompromitirane stare politične elite (Nova demokracija in Pasok) - zmagala na parlamentarnih volitvah v Evropski uniji. Njena zmaga - čeprav pričakovana - je šokirala Bruselj in Berlin, toda Sirizin resnični domet ni bil znan nikomur, niti njenemu voditelju ter bodočemu in sedanjemu predsedniku grške vlade Aleksisu Ciprasu, ki je še na večer volilne zmage napovedoval zaustavitev varčevanja, brutalnih rezov in vrnitev dostojanstva.
Kakšne so resnične zmožnosti, se je pokazalo takoj. Prvi obisk Ciprasa in njegovega zvezdniškega finančnega ministra Janisa Varufakisa v Bruslju ter srečanje s posojilodajalci sta razkrila, da so bile obljube o delnem odpisu dolga in o možnosti »partnerskega pogajanja« le obljube. Cipras in Varufakis sta trčila tako v bruseljski kot (predvsem) v berlinski zid. Finančno povsem izčrpana Grčija je doživljala ponižanje za ponižanjem, Sirizine ministre pa so na evropskih »gostovanjih« obravnavali kakor kurje tatove. Ko se je Grčija konec junija 2015 povsem približala bankrotu, saj ni zmogla odplačati obroka dolga Mednarodnemu denarnemu skladu, je Cipras sklical referendum. Grki in Grkinje so nov varčevalni »memorandum« gladko zavrnili, Evropa pa je nemudoma sprožila silovite sankcije. Stisnjen v kot je Cipras podpisal predajo, Grčija pa je bila - kazen mora biti vzgojna - v zameno za novo posojilo, ki je namenjeno večinoma vračanju starih posojil, prisiljena sprejeti nov paket varčevalnih ukrepov.
Kadrovsko in politično okrnjena Siriza je še nekaj časa plula na valu »zadnjega upanja« in popolne nekompetentnosti ali kriminalnega ozadja tako rekoč vseh svojih omembe vrednih političnih tekmic, kar ji je omogočilo tudi zmago na izrednih parlamentarnih volitvah. A inercija je začela popuščati, Sirizi pa na domačem terenu, v državi tretjega sveta, ni uspelo omiliti niti humanitarne katastrofe.
Čeprav so ulice prazne, protesti redki, politično dogajanje pa bolj ali manj impotentno, v Grčiji, kjer nacistična, kriminalna in morilska Zlata zora potrpežljivo čaka na svojo »zgodovinsko priložnost«, vre. Pod površjem, v intimi, v substanci. Politični boj je prinesel nov družben poraz, a socialna vojna, ki še zdaleč ni končana, se bo kmalu nadaljevala z drugačnimi sredstvi.
