Tiskane izdaje
Že stara je šala o tem, kako avstrijski državljan na začasnem delu v tujini svojemu sonarodnjaku potoži, da se je njuna domovina ponovno znašla na naslovnicah svetovnih časopisov. »Ojoj, pa ne spet kakšna družinska tragedija iz kleti?« ga ta zaskrbljeno vpraša. »Ne, ne, tisto drugo,« ga potolaži prijatelj. »Tisto drugo« je še bolj temačno in je bilo v severni sosedi, ki se je razglasila za prvo žrtev tega zla, prav tako dolgo zaprto v »kleteh« – dokler ni bila Avstrija prisiljena v vsaj delni obračun s svojo nacistično preteklostjo, ko je prišlo na dan, da je bil njihov nekdanji in zdaj že pokojni predsednik Kurt Waldheim v svoji mladosti njen aktivni deležnik.
Kakor kažejo neuradni izidi včerajšnjega zadnjega kroga letošnjega avstrijskega »maratona za pokal predsednika države«, tokrat našemu junaku iz šale ne bo treba razburjati svojega prijatelja, saj so se njuni sonarodnjaki odločili, da njihova država ne bo postala prva članica Evropske unije, ki je za svojega voditelja izvolila »skrajnega desničarja«, kakor so še pred dnevi svarili vodilni zahodni mediji. Nič ni pomagalo, da je poraženi svobodnjaški kandidat Norbert Hofer razlagal, da je njegova stranka bolj levičarska od ameriških demokratov, dejstvo, da so jo pred davnimi leti ustanovili nekdanji nacisti, v svetovni javnosti prevlada nad vsem drugim.
Tako se je Avstrija rešila pred žalostno usodo, da bi bila na naslovnicah svetovnih časopisov več kot en dan. Potem bo ugasnil tudi zvezdniški sij zmagovalca Alexandra Van der Bellna. Kakor se za njegovo dokaj nepomembno vlogo pri delovanju države spodobi, bomo nanj pozabili za dobro poldrugo leto. Takrat pa se obeta »déjà vu«. Po avstrijskih parlamentarnih volitvah se kaj lahko zgodi, da se bomo spet srečali z veliko nevarnostjo, da bodo na čelo ene od članic EU izvolili skrajno desničarskega (dejanskega) voditelja države, (simbolični) voditelj Van der Bellen pa se bo v novicah pojavil zato, ker se bo moral odločiti, ali naj svobodnjaškemu predsedniku podeli kanclerski mandat ali ne.
