Portorož tujcem

Številni so žalostni, da gredo portoroški hoteli v roke Hrvatov, ki pa bodo nemara celo boljši lastniki.

Objavljeno
16. november 2014 18.58
bsa/hotel metropol
Boris Šuligoj, Koper
Boris Šuligoj, Koper

Portorožani in številni Slovenci so žalostni, ko slišijo, da država prodaja hotelsko zlatnino tujcem. Metropol je bil v jugoslovanskih časih prva violina med slovenskimi hoteli. Nemalo analitikov je kljub vsemu prepričanih, da bodo novi lastniki boljši od sedanjih. Ker slabše od tega, da mora nekdo prodajati temelje, ne more biti. Hrvaški lastniki niti približno niso tako prezadolženi, kot so bili slovenski.

Napačna je predpostavka, da portoroške hotele prodajajo zato, ker slabo poslujejo. V takih razmerah je čudež, da sploh poslujejo. »Požrešneži«, ki so oblast prevzeli v začetku 90. let, so Portorož dojeli kot fevd, ki ga je treba znati oskubiti, in ne kot priložnost, ki bi jo morali obogatiti. Politika si je po nenapisanemu pravilu najprej razdelila primorsko igralništvo: LDS v Hitu, SLS v Portorožu. In najprej je bilo treba preusmeriti dobičke iz lokalnih turističnih destinacij v nenasitno državno blagajno.

Hkrati so politično nastavljeni direktorčki kmalu našli način, kako prek »povezanih« firm iz igralnice črpati denar v oaze. Tako so najprej sesuli igralništvo. Petanova ekipa je preusmerila desetine milijonov evrov iz portoroške marine. Bavčarjeva ekipa je med drugim Lifeclassov turizem obremenila za 110 milijonov evrov, čeprav bi prenova hotela Palace smela stati največ 40 milijonov.

Za Valantovo ekipo je odstavljeni dolgoletni Bernardinov direktor, največji hotelirski strokovnjak pri nas, dejal, da je iz skupine Bernardin izčrpala najmanj 20 milijonov evrov. Revizija poteka. Če izčrpavanja Bernardina ne bi bilo, Metropola ne bi bilo treba niti prodajati. Kriva je torej peščica požrešnih samodržcev, ki so se še najmanj spoznali ali ravnali po načelih ekonomije. Bernardin in njihove lastnike še zmeraj upravlja lep del Valantove ekipe, tisti, ki so isti ekipi z bančnih pozicij in zvez posojali denar.

Portoroški turizem je v dvajsetih letih ustvaril čez palec 3 do 4 milijarde evrov prihodkov. Če bi jih vsaj 10 odstotkov investirali v bogatitev produkta, bi bil Portorož danes precej drugače obrušen biser. Vse to je omogočal politični sistem, ki nikoli (še danes z bizarnim uradniškim onemogočanjem golfa oziroma z najnovejšim omejevanjem sredstev za turistično promocijo in STO) ni hotel razumeti prednosti panoge.

Prodaja portoroške zlatnine je logična posledica nerazumevanja ekonomske podstati, ki jo predstavlja turizem. Čeprav gre za kapitalsko nizko donosno panogo, je vir pospeševanja nacionalnega gospodarstva. Turizem zaposluje, od turizma živijo kmetijstvo, gradbeništvo, industrija in še v najtežjih nepremičninskih časih rešuje lastnika z zadnjim, nepremičninskim temeljem.

Razpravljati o pravi ceni je bistroumni nesmisel, kajti vsaka cena na trgu je prava. Trditev, da imajo Hrvati manj razvit turistični know-how, pa je domišljavost brez primere, saj dosega hrvaški turizem neprimerno boljše rezultate kot slovenski. Hkrati je tudi zanemarjanje dejstva, da se je cvet slovenskega hotelirstva začel učiti ravno na opatijski hotelirski šoli.