Porušeno zaupanje

Strokovna delovna skupina Ekonomsko-socialnega sveta, v kateri sedijo predstavniki sindikatov, delodajalcev in vlade, že nekaj mesecev proučuje strateški dokument, ki so ga na ministrstvu za delo poimenovali Za dostojno delo, katerega smisel je razbrati že iz naslova. Mandat delovne skupine je strokovno pretresti ukrepe za omejitev negativnih učinkov atipičnih oblik dela, po njenem delu pa bo ministrstvo dalo javnosti v razpravo nabor predlogov, ki bi lahko bili podlaga spremembam delovne zakonodaje.

Med ukrepi, ki jih obravnava delovna skupina, je tudi možnost, da bi bilo lahko porušeno zaupanje med delodajalcem in delavcem vzrok za prekinitev delovnega razmerja. In čeprav je zadeva šele v fazi strokovne debate, že zelo močno odmeva v javnosti, zlasti med sindikati. Od točke, na kateri je zdaj, do tega, da bi dejansko postalo zakonsko določilo, je sicer še kar dolga pot, in to sindikalisti tudi vedo. Razumejo, kakšen je postopek, in tudi, da je porušeno zaupanje kot vzrok za odpust še daleč od uveljavitve. V svojih odzivih so ostri in glasni prav zato, da nikoli ne bi postal niti predlog. Da bi takšna razmišljanja zatrli v kali.

Menijo, da bi takšen člen pripeljal do številnih zlorab – da bodo nekaterim služili za izgovor, da se bodo znebili njim nesimpatičnih, neposlušnih ali tistih, ki se jim bodo zdeli prestari. Ne verjamejo, da bi to kakorkoli zmanjšalo segmentacijo na trgu dela ali ublažilo prekarnost. Prav tako jih ne prepričajo argumenti o varovalkah, ki bi spremljale tak člen – obvezen bi bil poskus mediacije med delodajalcem in zaposlenim, delavcu bi pripadala višja odpravnina, kot bi mu ob drugem vzroku prekinitve delovnega razmerja, in bi bila določena s številom plač, obstajala pa bi tudi letna kvota, kakšen odstotek zaposlenih na leto lahko neko podjetje odpusti s tem razlogom.

Iz vladne strani, ki uradno zadeve ne bo komentirala, dokler se o njej pogovarja zgolj strokovna delovna skupina, je slišati tudi drugo perspektivo – da bi bila možnost odpuščanja zaradi porušenega zaupanja z upoštevanjem varovalk za delavce manj slaba, kot je sedanja praksa. Nešteto je zgodb, ko se ljudje znajdejo na cesti iz poslovnih razlogov, gredo iskat pravico na sodišče, ki jim da na koncu prav. Dobijo določeno odškodnino, a šele po letih pravdanja, delovnega mesta pa ne dobijo nazaj. Poudarjajo, da bi bila takšna možnost srednja pot med pričakovanjem sindikatov in zahtevami delodajalcev. Ti že vrsto let ponavljajo, da je trg dela pri nas premalo fleksibilen, nezmožen prilagajanja gospodarstvu in da so stroški dela ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi preveliki. Pričakujejo premike.

Zdaj je nemogoče napovedati, na kateri točki bodo vse tri strani dosegle kompromis. Razprava o tem, da bi se po 20 letih lahko vsebinsko spreminjal tisti del zakonodaje, kjer je govor o odpuščanjih, ne kaže samo na to, kako daleč vsaksebi so si socialni partnerji, temveč predvsem, kako zelo je med njimi porušeno zaupanje.