Posledice moralne lenobe

Molk ni nikdar rešitev. A kaj narediti, da zgodbe o nasilju med vrstniki ne bi ostale zgodbe, o katerih se nikdar nič ne razve? Je zmeraj prepozno? More odpomoči tako imenovana preventiva? Kakšna mora biti, kje zmore prestreči in spraviti k razumu morebitnega storilca? Učenje, ki vključuje odprtost za zavedanje, da z agresivnostjo, pa čeprav le po telefonu in kakor v šali, drugemu škoduješ, ga poškoduješ, celo napelješ k samomoru, bi morali dajati družina in šola. A so družine in družine in so šole in šole. V enih znajo starši in učitelji mlade tudi s primerom poučiti, da odziv na stisko nikdar ne more biti nasilje nad drugim, v drugih se na to pozablja.

Naloga šole, vedo povedati lagodnejši starši, je učiti in vzgajati. Tako govorijo zaščitniški starši, nenehno zagovarjajoči svoje razvajene pošasti. Hoté seveda pozabljajo, da mora vzgajati tudi dom.

Podatki kažejo, da je najpogostejša oblika nasilja v družini ravno nasilje med otroki, zato bi se ravno tam, v družini, morali mladi poučiti o vseh pasteh na poti k modrosti nenasilne komunikacije. Tam bi morali izvedeti, da se ne sme nikdar dvigniti glasu ali roke nad drugega, da je čustveno in fizično nasilje pač nekaj, kar je nesprejemljivo, sramotno in kar mora biti kaznovano. In da je argument moči zmeraj neprimeren. Vemo, rasizmi, seksizmi, vsiljena odrinjenost zaradi slabših socialnih razmer, različni občutki stigmatizacije in vsakršne druge oblike nepravičnosti pa tudi odtenki slabe samopodobe so gojišče nasilja, če se posameznik z njimi ne zna učinkovito spopasti. O tem se je torej treba poučiti, to bi odraščajoči moral dobiti v prej omenjenih institucijah. Tako bi moralo biti, če se starši, vzgojitelji in drugi varuhi vrednot ne bi prepogosto prepuščali moralni lenobnosti. In če bi bili pripravljeni to priznati.