Poslednja odločitev

Samomorov je na Slovenskem v zadnjih letih manj, čeprav jih je še vedno veliko. Količnik, ki meri število smrti na 100.000 prebivalcev, se je namreč s 30 zmanjšal na malo več kot 20. Statistično gledano je umrljivost zaradi samomora redek pojav. Toda preračunana v absolutne številke in umeščena v vsakdanjik je pretresljiva. Povprečno se za smrt, ki je v svojem bistvu pogosto trajna »rešitev« zgolj začasnih težav, vsak dan odloči en človek. Kakšen dan celo dva.

Zakaj se je število samomorov v Sloveniji pa tudi drugod po Evropi začelo zmanjševati, raziskovalci ne vedo. Domnevajo, da so začele učinkovati številne preventivne kampanje; da sta se spremenila miselnost in odnos družbe do samomora, ki ni več tabu; da imajo ljudje danes na voljo veliko več informacij, kako naj ravnajo, ko so v stiski, kot so jih imeli nekoč. Pa tudi, da je razlog širitev družbenih omrežij, ki ljudem dajejo občutek, da niso sami. To pojasnilo je gotovo smiselno. Že v 90. letih dvajsetega stoletja, ko je bil splet za marsikoga še neznanka, so se tuji suicidologi začeli zavedati moči novih tehnologij. Marsikomu je ponoči, ko je stiska največja, lažje prižgati računalnik kakor pa zavrteti številko SOS-telefona ali celo poiskati zdravniško pomoč.

Toda razlogi za samomor so pogosto prepleteni in preveč zapleteni, da bi jih lahko nagovarjali z enopomenskimi rešitvami. Mladi, ki tudi spadajo med bolj ogrožene skupine prebivalstva, potrebujejo drugačne načine pomoči kot starejši. Za te so strokovnjaki do zdaj domnevali, da se za samomor odločajo, ker so depresivni, ali pa zato, ker imajo bolezenske težave. Zdaj ugotavljajo, da je dejavnik tveganja pomanjkanje smisla v njihovem življenju. Že Albert Camus je dejal, da obstaja en sam zares resen filozofski problem: samomor. Kdor presoja, ali je vredno živeti ali ne, odgovarja na temeljno vprašanje filozofije. Pri samomoru je ta presojevalec vsakdo sam. Prav zato moramo poskrbeti, da bo vsako življenje imelo pomen. Življenje brez smisla ni življenje. Pri tem se moramo zavedati, da se razumevanje tega, kaj je v življenju pomembno, razlikuje od človeka do človeka. Bistveno pa je, da je smisel dosegljiv. In da moramo zanj poskrbeti sami.

Politiki si sicer radi pripisujejo zasluge za stvari, s katerimi nimajo nič. V ne tako davni preteklosti, takoj po ustanovitvi slovenske države, se je vlada, ki jo je vodil Lojze Peterle, trkala po prsih, da je odgovorna za rešitev perečega družbenega problema. Takrat so, denimo, trdili, da je zaradi njihovih prizadevanj življenje na Slovenskem postalo lepše in lažje; zato da je bilo na Slovenskem tudi manj samomorov.

A strokovnjaki opozarjajo, da zniževanje stopnje samomorilnosti ali po drugi strani rasti natalitete ni utemeljeno pripisovati enkratnim in enostranskim političnim ukrepom. To pa še ne pomeni, da vsi skupaj ne moremo storiti veliko. Kot družba lahko, na primer, posameznikom dopustimo, da se z mirnim srcem prepustijo vsakdanjim radostim. Te naj prevladajo nad hlastanjem po materialnih dobrinah, nad potrebo po storilnosti in nad kultom mladosti. Laže je namreč živeti dolgo kot kakovostno.