Tiskane izdaje
Bi enako oznako lahko uporabili za lansko Evropsko prestolnico kulture (EPK) tudi v vsebinskem smislu? Glede programa zagotovo ne, ta je bil za majhno srednjeevropsko mesto naravnost spektakularen.
Druga zgodba je kulturna infrastruktura. Glede tega sta tako mestna kot državna politika odpovedali, pravzaprav je bila njuna indolenca takšna, da večne dileme v projektih EPK, kako najti ravnotežje med programskimi in infrastrukturnimi vložki, sploh niso bile aktualne, saj investicij ni bilo. Ob nedavnih otvoritvenih slovesnostih v francoskem Marseillu in slovaških Košicah lahko le z obžalovanjem izgubljene priložnosti in tudi z nekoliko zavisti spremljamo obnovo mestnih središč, adaptacijo arhitekturne dediščine in tudi velikopotezne novogradnje.
Levji delež krivde nosi Maribor sam, z megalomanijo in stalnim spreminjanjem načrtov sta ostala v predalu dva največja projekta: nova stavba Umetnostne galerije Maribor in Mestna knjižnica. Država je pri tem nemo asistirala, zadovoljna, da se Maribor izgublja v nerealnih domislicah, torej ni bilo potrebnega nobenega finančnega ali organizacijskega napora, da bi se načrti spravili v realne okvire. In se seveda tudi uresničili. V Franciji in na Slovaškem pa je prav država zagotovila večino denarja za naložbe.
Slovenski EPK nikoli ni bil nacionalni projekt. Ker so bili vzvodi odločanja prepuščeni mariborskemu županu Francu Kanglerju, ki razen utopičnih zamisli ni imel konkretnih načrtov, sta likovna umetnost in knjižničarstvo v mestu še naprej obsojena na obupno skromne standarde. Če prištejemo še kaos in brezvladje, ki trenutno vladata v Mariboru, so obeti klavrni: če mestu ni uspelo z blagovno znamko EPK pridobiti državnih in evropskih sredstev za investicije, jih bo brez tega naslova še toliko težje.
Ob tem se zdi nazorna prigoda angleškega pesnika Lorda Byrona, ki je na kosilu pri Lady Caroline Ponsonby Lamb naročil krompirjev pire in grah, na začudenje njegove gostiteljice pa je lakonično odvrnil, da bi si, če bi si naročil jagnječjo zarebrnico, to zaželel tudi jutri, vendar si je ne bi mogel privoščiti.
Bi bilo za Maribor torej bolje, če preteklo leto sploh ne bi imel tako raznovrstne kulturne ponudbe, saj bodo v primerjavi s tem letošnje in tudi prihodnja leta po napovedih izzvenela še toliko bolj asketsko? Morda, morda pa je dediščina leta 2012 vendarle prinesla toliko novih, inspirativnih in vznemirljivih dogodkov, da bi iz njih lahko črpali spodbudo tudi v času suhih krav. In prej ali slej uresničili tudi oba kulturna infrastrukturna projekta. Ne nazadnje sploh nista bila vezana na EPK, temveč sta nujna kot vitalna in organska člena kulturne identitete mesta.
