Pot v neznano

Slovenski pisatelji so znani po svojem angažmaju, saj so v preteklosti velikokrat zanesenjaško lotili reševanja tako domačih kot tudi svetovnih problemov. Nič nenavadnega torej, da so že pred časom zavihteli svoje pisateljske meče (peresa) in se lotili reševanja nezavidljivega lastniškega stanja naše največje založbe Mladinske knjige, v katerem se je znašla po bankrotu mariborske nadškofije. Za reševanje Mladinske knjige so pisatelji še toliko bolj zainteresirani, saj gre za založbo, ki mnogim od njih reže kruh in ki s svojo velikostjo kroji usodo celotne slovenske založniške panoge.

S svojo rešitvijo so prišli na plan po tem, ko je v vodo padlo več dražb in ko je postalo očitno, da založba, ki sicer ni slabo stoječa, zlepa ne bo našla lastnika ne v domovini ne v tujini, razen če je ne bodo prodali za bagatelo. Po njihovem mnenju bi bilo optimalno, da založba, ki je zdaj na Družbi za upravljanje terjatev bank (DUTB), postane državna last, saj bi bila le tako varna pred različnimi špekulanti, ki jih zanimajo samo njene nepremičnine, nimajo pa nikakršnega odnosa do slovenske literarne zakladnice. Prenos lastništva naj bi izvedli tako, da bi Mladinsko knjigo uvrstili med strateške naložbe države, s tem pa naj bi prišla pod okrilje Slovenskega državnega holdinga.

Sledila je pisateljska pot od Poncija do Pilata oziroma od enega odločevalca do drugega in prepričevanje, da imajo naši mojstri peresa prav. Odgovori, ki so jih od njih dobili, so bili redki in ne vedno prijetni. Na finančnem ministrstvu so, denimo, izvedeli, da »Mladinska knjiga po zelo dobronamernem tolmačenju izpolnjuje samo enega od šestnajstih kriterijev za strateško naložbo«. Za pisatelje vsaj na videz bolj prijeten je nedavni sklep vlade, da mora ministrstvo za kulturo napisati nekakšno strategijo, iz katere bo razvidno, kaj nam je storiti oziroma ali je državno lastništvo Mladinske knjige optimalna rešitev.

In to je točka, kjer smo zdaj. Prodaja Mladinske knjige je menda zamrznjena do septembra 2018, na ministrstvu za kulturo pa že sklicujejo prve sestanke različnih založniških strokovnjakov na temo »Mladinska knjiga z vidika javnega interesa na področju kulture«, na katerih bodo pisali strategijo. Seveda se postavlja utemeljeno vprašanje, ali ima vlada resne namene ali pa gre samo za zavlačevanje in čakanje, da mine čas do volitev, ko bodo mnogi projekti te vlade pospravljeni v predal in pozabljeni za vedno, kot opozarja predsednik pisateljskega društva Ivo Svetina. Znan je rek, da če nočeš, da se kaj zgodi, ustanoviš komisijo. Verjetno bi lahko enako rekli, da če nočeš, da se kaj zgodi, naročiš birokratom, naj pišejo strategijo.

Ob tem bi morali pisatelji priznati, da je tudi državno lastništvo Mladinske knjige pot v neznano. Nekateri poznavalci opozarjajo, da takšnega modela lastništva, kot ga predlagajo pisatelji, ne poznajo nikjer na svetu. Zato niti ni mogoče predvideti, kako bi v praksi deloval. Ni jasno, denimo, kako bi se izognili vplivu politike, kako ekonomsko učinkovit bi bil, kaj bi se zgodilo z močnim komercialnim programom te založbe, kakšen odnos bi imela Mladinska knjiga do drugih igralcev v slovenski založniški panogi ... Lastniške vice, v katerih je ta založba, so res polne mučnih vprašanj.