Potrošnik je − grdi raček

Zamisel o posebni instanci, ki bi lajšala reševanje potrošniških sporov, je že stara, a zato nič manj odlična. Prav škoda je, da izvršilna oblast na to uho ni slišala že pred sedmimi leti, ko je nacionalna potrošniška organizacija po tujih izkušnjah ponudila osnutek zakona o alternativnem reševanju potrošniških sporov. A Slovenija je spet čakala na zadnji vlak in ultimat EU.

Gospodarsko ministrstvo se je z besedilom kratkega zakona, ki je končno pri poslancih, ubadalo leto dni. Kot so se pohvalili v parlamentu, vanj niso vložili le svoje energije, ampak so v oblikovanje pravil, katerih minimalni okvir je določila EU, vključili vse zainteresirane javnosti: nevladne potrošniške organizacije, gospodarska interesna združenja, strokovno javnost in predstavnike obstoječih mehanizmov zunajsodnega reševanja potrošniških sporov. (Nekaj teh namreč že imamo, a niso ne uglašeni ne vsi neodvisni.)

Raznovrstnost interesov sodelujočih v javni razpravi se je pokazala v poplavi nezdružljivih pripomb. Logično: trgovci in proizvajalci bodo vedno poskusili uveljaviti rešitve, ki jih bodo najmanj omejevale in zavezovale, potrošniki pa bi radi čim cenejši in čim hitrejši postopek ter čim večjo varnost. Nekoga od zunaj, ki bi uravnotežil dialog s ponudniki – kljub njihovi neprimerljivo večji ekonomski moči, pravnem znanju in izkušnjam. Nenazadnje je bil prav to vzgib za novo ureditev.

A od velikih besed je spet ostalo bore malo. Ključna slabost je, da je za ponudnike vključitev v mehanizme reševanja sporov – prostovoljna. Lahko jo štejejo kot svojo konkurenčno prednost, zakon jih zavezuje le, da o tem obvestijo potrošnike.

Kot tak je končni predlog nastavil ogledalo deležnikom in predlagateljem: izkazalo se je, da je v merjenju moči spet zmagal jezik ponudbe. Očitki, ki jih je v parlamentu slišal predlagatelj – da v resnici zakon s potrošniki ni usklajen, da ne upošteva njihovih pripomb, ni zavezujoč, dopušča različne prakse, ohranja zmedo, ne zagotavlja nadzora –, so bili v celoti preslišani. So pa bili dovolj zgovorni nasprotni argumenti odgovornih z gospodarskega ministrstva: zakon vendar ni namenjen samo potrošnikom, ampak tudi ponudnikom; njegovo uporab(n)o(st) bo uravnal trg in sami izvajalci reševanja sporov; gre pač za mehak pristop!

Spet se potrjuje, da varstvo potrošnikov in gospodarstvo ne spadata v isti resor (EU to že ve), med njima je trajen konflikt interesov, v katerem pa kratko vedno potegnejo potrošniki. Ti služijo ministrstvu predvsem za zaposlitev presežnih kadrovskih kapacitet.

Uradniki si jemljejo čedalje večje pristojnosti, a še svojim izvornim nalogam, pisanju (jasnih) zakonskih besedil, niso kos. Primer: »Izvajalec zunajsodnega reševanja potrošniških sporov lahko sprejme postopkovna pravila, na podlagi katerih določi, da ne bo obravnaval pobude za začetek postopka, če: ... vrednost potrošniškega spora ne dosega določene vrednosti, ki ne sme biti večja od 30 evrov.« Razumi, kdor more. Zaupanja tak zakon potrošnikom pač ne more povrniti.