Potuha nepoštenosti

V Sloveniji imamo težave z uveljavljanjem pravila poštenosti. Dokaz za to so celo tisti v javnih službah, ki jih plačujemo, da bi nadzirale in preprečevale nepoštene prakse. Tako je bilo mesec dni po tem, ko so inšpektorji uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin opravili nadzor nad goljufijami v preskrbi z mesom, na spletni strani tega organa v sestavi ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano v rubriki javne objave objavljeno njihovo zbirno poročilo z nič kaj spodbudnimi ugotovitvami. Če zanemarimo dejstvo, da se je tudi ta objava zgodila šele po naključnem odkritju prej zakamuflirane objave poročila, ima zgodba z neizpodbitno ugotovljenim svežnjem nepravilnosti še druge razsežnosti. Take, da so popolnoma utemeljeni komentarji o realnosti življenja v državi, ki menda daje potuho goljufom, namesto da bi jih razkrinkala in nas pomagala obvarovati pred njimi.

Inšpektorsko poročilo z nanizanimi nepravilnostmi in preštetimi grešniki, ki so nas zavajali z izvorom prodajanega mesa v trgovinah, je povzročilo nemalo razburjenja v javnosti. Tudi zato, ker so se odgovorni na upravi za varno hrano preprosto odločili, da prekrškarjev z vsemi znaki goljufanja potrošnikov pač ne razkrijejo. Kot da ne bi bila naša pravica izvedeti, kdo nam je namesto slovenskega mesa, denimo, podtikal uvoženega od kdo ve kod. Tako kot je bila (in je še) naša pravica izvedeti, kdo peče in nam prodaja kruh v nehigienskih razmerah ali pa v katerem gostinskem obratu pri pripravljanju hrane ni vse tako, kot bi moralo biti. Če so v obeh zadnje omenjenih primerih inšpektorska poročila bila napisana in objavljena s poimenskimi grešniki, bi morala biti tudi tokrat.

Težko nas bodo prepričali v novo prakso pod novim vodstvom, kot da ne bi vedeli, da s tem dajejo na tehtnico tudi naše zaupanje v njihovo verodostojno delo. Tudi z napovedmi, da bodo nadaljevali preglede tam, kjer je verjetnost zlorabljanja pravil poštene igre največja, nas ne bodo zadovoljili. Še posebno če vemo, da so bolj kot njihova priporočila ali pa prej kot ne simbolične globe, ki jih v najslabšem primeru izrekajo kršiteljem, lahko učinkovitejša »kazen« zanje objava njihovega imena in obrata, v katerem to počnejo. Podobno velja za ugotovitve varuha odnosov v prehranski verigi, ki za zdaj še noče razkriti imen najbolj inovativnih »avtorjev« nepoštenih trgovskih praks.

Dokler bomo privolili v skrivalnice nadzornih služb v državi, ki imajo vse vzvode za učinkovito ukrepanje, se bo pod plaščem tržnega daj-dama lahko nadaljevala praksa goljufanja potrošnikov. To je tudi v posmeh vsem naprezanjem za pošteno igro v prehranski verigi in promoviranje domačega izvora. Ob dejstvu, da skoraj 70 odstotkov potreb na našem trgu po svinjskem mesu, denimo, zadovoljujejo pošiljke iz drugih držav, nas bodo v igri na majavo inšpektorsko ruleto »iznajdljivi« podjetneži tako lahko še kar naprej slepili z neverjetno veliko ponudbo slovenskemu izvoru pripisanega mesa na prodajnih policah. Podobna je zgodba tudi s sadjem in zelenjavo.