Tiskane izdaje
Deseti kongres Socialnih demokratov v Celju je bil veliko manj napet in nepredvidljiv kot zadnji pred tremi leti v Kočevju, ko so odločali med Borutom Pahorjem in Igorjem Lukšičem. Da so se predčasno znova zbrali in odločali o novem vodstvu, priča, da se od takrat, ko so izgubili vlado, ni veliko spremenilo. Kvečjemu je položaj stranke še slabši, saj so padli najnižje, odkar nastopajo na volitvah.
Zato se je med delegati v podzavesti ves čas ponavljalo vprašanje - kako ponovno vzpostaviti stik z volilnim telesom. Čeprav Socialni demokrati resne analize o tem, kar se jim je zgodilo v zadnjem obdobju, še niso naredili, je bilo na kongresu slišati nekaj ugotovitev. Denimo, da je SD izgubila podporo v urbanih centrih. Ali pa, da so jo po levi začele prehitevati stranke, ki privabljajo s populizmom in demagogijo. Slišali so opozorila, da bo morala SD bolj dosledno izvrševati programske zaveze ali pa da je začelo pokati v lokalni mreži stranke.
Pri sanaciji vsake organizacije - in to velja tudi za politične stranke - imata vodenje in vodstvo izjemno pomembno vlogo. Na kongresu SD so postavili zanimivo ekipo. Prvi med socialdemokrati je Dejan Židan, nekdanji gospodarstvenik, ki je v politiko stopil na povabilo Boruta Pahorja. Tako kot nekdanji predsednik stranke tudi on v javnosti uživa visoko podporo, zato se lahko, ne pa nujno, v določenem trenutku, ko bodo razmere dozorele, njegova popularnost prenese tudi na stranko. Za podpredsednika so imenovali obrambnega ministra in nekdanjega predsednika državnega zbora Janka Vebra in ne Bojana Kontiča, ki velja za doslednejšega socialista.
Na drugi strani imajo podpredsednico Tanjo Fajon, evroposlanko, ki daje stranki močno evropsko dimenzijo. Ta zagrete branitelje nacionalnega interesa v stranki opominja, da Evropa ni zato, da Sloveniji ukazuje, ampak da pomaga.
V stranki so modro ravnali, ker so se odločili, da bodo imeli le enega kandidata za predsednika, čeprav bi jih zagotovo bilo lahko več. To dejstvo je prispevalo, da je potekal kongres veliko bolj sproščeno in tovariško. Zanimivo je bilo, da delegati po glasovanju niso takoj pobegnili domov, ampak so na rezultate, ki niso prinašali nič odločujočega, potrpežljivo čakali in se družili. In med tem spontano tudi peli, kar je za kongrese slovenskih političnih strank v zadnjem času neobičajno.
To bi lahko napeljevalo k sklepu, da SD ne smemo prehitro odpisati, ker ima še vedno dovolj ljudi, ki so pripravljeni delati za stranko. Bi se pa lahko zamislili nad dejstvom, da so morali mednarodno himno socialistov Internacionalo zapeti dvakrat, ker prvič niso vsi znali besedila. To dejstvo posredno odgovarja na vprašanje, zakaj druge stranke prehitevajo SD po levi. Zato bi lahko bil prvi ukrep novega vodstva, da bi svoje člane za začetek začelo učiti besedila pesmi, ki sodijo v samo jedro socialdemokracije. In v tem bi se lahko skrival odgovor na vprašanje, kaj se jim je zgodilo v zadnjem obdobju - SD je med iskanjem tretje poti enostavno pozabila, kaj je socialdemokracija.
