Pozabljene obljube

Sestavljanje ministrske ekipe nikoli ni bilo preprosto. A toliko nejasnosti in zapletov, kot jih je bilo ob nastajanju vlade Alenke Bratušek, doslej v naši državi še ni bilo. Možna sestava vlade se je spreminjala iz ure v uro, večina povabljenih strokovnjakov je zavrnila ponujeno ministrsko mesto, negotovost o novi vladi je trajala tako rekoč do zadnje minute pred iztekom roka.

Vladna ekipa, ki jo je včeraj zvečer končno ponudila mandatarka, ni tisto, kar se je od nje pričakovalo. Od obljube, da bodo v novi vladi prevladovali strokovnjaki, je ostalo bore malo, od napovedanih mest za civilno družbo pa čisto nič. Med predlaganimi ministri so v veliki večini karierni politiki, predsedniki strank, dosedanji ministri, predvsem pa nenavadno veliko poslancev.

Bratuškova je nedvomno pokazala veliko poguma, da se je v teh kriznih časih in okoliščinah lotila sestavljanja vlade. Videti pa je, da je morala skleniti veliko kompromisov, da je dobila zagotovilo podpore med poslanci nove koalicije, še posebno pa v lastni stranki.

Ime bodočega finančnega ministra, okoli katerega se je v postopku sestavljanja te vlade najbolj zapletalo, je morda še največje razočaranje nove vladne sestave. Zdaj ko je znano, da je to Uroš Čufer, že sproža ostre odzive. Ne brez razloga.

Politična kriza je končana, je ob podpisu koalicijske pogodbe izjavljala mandatarka, za njo pa ponavljali tudi predsedniki drugih strank. Vendar bodo morali to vsi skupaj šele dokazati. Priložnosti za novo zaostrovanje med koalicijskimi strankami bo – kot v vsaki vladi – še veliko. Novo vlado bomo presojali po tem, koliko se bo znala tem medsebojnim napetostim izogniti. Po tem, koliko bo znala dobrobiti države in državljanov dati prednost pred interesi svojih strank in njihovega članstva.