Tiskane izdaje
Toya Graham iz Baltimora je nemudoma postala slavna po vseh Združenih državah, ko je v ponedeljek iz vse bolj nasilne množice protestnikov izvlekla svojega 16-letnega sina in z nekaj krepko odmerjenimi klofutami besnega fanta s kamenjem v rokah spremenila v ponižnega sina. Nenavadno je, da se temnopolti najstniki v ZDA bolj bojijo svojih mater kot pa do zob oborožene policije s solzivcem in dimnimi granatami.
V državi, kjer oblasti starše vlačijo na sodišča, ker so otroke pustili same na pot v šolo, po drugi strani trume otrok z nekoliko drugačno barvo kože učijo, kako se obnašati pred policijo, da ne bodo končali v vreči za trupla. »To je moj edini sin in nisem hotela, da postane Freddie Gray,« je precej divji izbruh materinskega instinkta pojasnila Grahamova. Ni hotela, da njen otrok postane še ena statistika izjemno nasilne policije v Baltimoru, ki je pred več kot dvema tednoma na še vedno nepojasnjen način zlomila hrbtenico Grayu.
Razbijanje, ropanje in požiganje mesta, v katerem živiš, so precej nesmiselna dejanja, toda v četrtih, kjer se vrstijo nizi podeskanih in napol porušenih hiš, se niti ne zdijo kot posebna škoda. Celo oživljanje Baltimora v zadnjih letih je le navidezno, pribežniki iz predrage prestolnice so dvignili cene nepremičnin, toda delavske plače v mestu so ostale enako (pre)nizke. V ponedeljek se je zgodil skupinski javni živčni zlom prebivalcev z dna, ki imajo le malo možnosti, da se dvignejo z njega.
»Če se nenasilje začne sredi vojne in k premirju kliče agresor, se razkrinka kot zvijača. Ko o nenasilju pridigajo predstavniki države, medtem ko država zganja nasilje nad državljani, se razkrije kot prevara,« je publicist Ta-Nehisi Coates zapisal v časniku The Atlantic. Po besedah Rebecce Traister iz Nove Republike smo naučeni, da za začetek nasilja označimo, ko »se ljudje brez moči začno vtikati v tiste z močjo, ko lastnino uničujejo tisti, ki so brez nje, ko otroci mečejo kamne na može z orožjem in ščiti«.
Toda Američani so vse pogosteje priča novim in novim amaterskim posnetkom, na katerih policisti - včasih skoraj hladnokrvno - ubijajo temnopolte moške. Le da pojav ni nov, družbeni mediji so zgolj pomagali razgaliti napetost med policijo in temnopolto skupnostjo, ki počasi vre že desetletja in vsake toliko izbruhne v bolj ali manj nasilne upore.
Predsednik Barack Obama je dejal, da si mora družba izprašati vest in se v težavne četrti ne sme zazreti le tedaj, ko začnejo goreti trgovine. Toda po mnenju konservativne Amerike, kot jo pooseblja dnevnik Wall Street Journal, so vzrok za težave prav dolga leta takšnih »progresivnih reform«.
Kriminal vidijo kot vzrok, in ne kot posledico, zato je rešitev (še) več policije z ostrejšimi prijemi, njihov ideal pa sta newyorška župana Rudy Giuliani in Michael Bloomberg. Toda njuna politika je povzročila, da so v New Yorku brez razloga ustavili in preiskali več mladih temnopoltih moških, kot jih po statistiki živi v mestu. Kar je le recept za fergusonovske ali baltimorske požare.
