Pozor, diskriminacija

Ko smo se že skoraj sprijaznili, da bomo z davkom na nepremičnine vsi plačali za pretekle odločitve peščice posvečenih, smo dobili ovojnico z geodetske uprave. In sprijaznjenost je šla rakom žvižgat.

Obvestilo razkriva stvari, na katere povprečen nepokvarjeni državljan do zdaj verjetno sploh ni pomislil. Ali nam je zakonodajalec takšne določbe podtaknil iz pokvarjenosti ali pomotoma, ker nanje ni pomislil niti sam? V obeh primerih je to težava. Če drugega ne, ker je lastnikovo pripravljenost plačati davek zamenjala njegova pripravljenost narediti vse, da svoje nepremičnine uredi tako, da bo plačal manj, kot zdaj piše na obvestilu; a še vedno toliko, kot bo za enako nepremičnino plačal nekdo drug. Žalostna ugotovitev je: v nekaterih primerih ne more storiti ničesar – ker si je zakonodajalec tako izmislil. S kakšnim namenom, se ne ve.

Lastniki, ki imajo več kot eno stanovanjsko nepremičnino, niso navdušeni nad tem, da morajo za stanovanje, v katerem ne živijo – imajo ga na primer za vikend –, plačati po trikrat višji stopnji kot za rezidenčno. Ta isti vikend po kriterijih zakonodajalca lastniku odtehta prav toliko kot stara, komaj stoječa hiša brez ogrevanja ali še nedokončana stavba, v kateri so pogoji za bivanje enaki nič. Geodeti so predvideli, da takšni objekti (še) nimajo uporabne površine, s čemer se zniža njihova posplošena tržna vrednost. A glej ga zlomka, v zakonu o davku na nepremičnine o tem ni ne duha ne sluha: od hiše, ki jo po enem zakonu razglasimo za neprimerno za bivanje, lastnik plača nepremičninski davek po stopnji za nerezidenčna stanovanja. Če bi še tako rad, v njej pač ne more živeti, če ima le streho in okna. Halo? Bomo kaznovali novograditelje, ker se v letu dni od začetka gradnje ne bodo že tudi preselili v novo hišo?

Enakopravni niso niti lastniki parkirnih mest. Po mnenju zakonodajalca lastniško parkirišče, ki je v javne evidence vpisano kot samostojna enota, lastniku služi precej bolje, kot če s stanovanjem sestavlja eno enoto. V prvem primeru je obdavčeno po 0,5-odstotni stopnji, v drugem pa ... se v resnici ne ve. Davčna stopnja nepremičnine, na primer hiše z garažo, je 0,15 odstotka od posplošene tržne vrednosti (letos še od 80 odstotkov te vrednosti), če lastnik v njej živi. Pri čemer na vrednost nepremičnine bistveno vpliva njena uporabna površina, kamor pa se prostori, kot sta garaža in klet, ne štejejo. In tako lastnik parkirnega mesta v garažni hiši, ki je 200 metrov od bloka, plača trikrat več davka kot oni, ki se z avtom pripelje v hišo. Menda zato, ker prvi parkirišče lahko proda samostojno, tisti, ki ga ima v evidenci skupaj s hišo, pa tega ne more storiti. Pa prvi poskusi parkirno mesto združiti s stanovanjem, da bi se izenačil z drugim. Kdo bi si mislil – ne gre! Zato, ker je garaža, čeprav je v prvi etaži bloka z več vhodi, v evidenci vpisana na drugi vhod.

In da bomo aktualni: bo imel v prihodnjih desetletjih lastnik, ki mu je ujma uničila gozd, od njega enake koristi kot tisti, ki (na srečo) te škode ni utrpel?