Tiskane izdaje
Volilna kampanja je skrbno pripravljeno, načrtovano in usmerjeno delovanje, pravzaprav prizadevanje posameznikov, da bi vsaj na svojo stran pridobili kar največ glasov ljudstva. Da bi se to zgodilo, posamezniki, ki se odločijo postaviti se na ljudsko tehtnico ustreznosti za položaj, za katerega kandidirajo, počno marsikaj. Tudi stvari, ki jih navadni državljani nikoli ne bi hoteli ali zmogli. A to je pač cena politične moči in slave.
Kolikšen učinek ima kampanja na izvolitev, je vedno stvar povolilne analize. Takrat lahko ocenimo, katera dejanja in kakšna retorika se je zmagovalcu obrestovala in kje vse je poraženec zgrešil; pa tudi, kolikšen učinek sploh ima kampanja.
To je pomembno zato, ker imamo v političnem prostoru različno strukturo volivcev; različno zavzete in predane pa tudi različno »zahtevne«. Seveda je vse več tudi državljanov, ki postajajo iz leta v leto bolj ravnodušni in apatični, raste pa tudi število takih, ki pravi volivci sploh nikoli ne bodo postali.
Mlado volilno telo se namreč izrazito zateka v abstinenco. To je vzorec, v katerega se nato vstavlja vsakokratna volilna kampanja, ki se potem suče glede na sposobnost realne ocene želja in pričakovanj naslovnikov in glede na ambicije, ki jih kandidat ima. Ali želi motivirati mladino, ravnodušne, jezne, neodločne, nasprotnike ali zgolj že prepričane?
Kampanja za predsedniške volitve poteka tokrat petič. Uradno se je pred kratkim šele začela, do odločilnega dne je še tri tedne.
Toda: ali se ne zdi, kot da je z nami že toliko časa, da smo se vmes že postarali in osiveli? Ko primerjamo tokratno kampanjo s prejšnjimi, nič ne izstopa bolj kot to, da se zdi, da se je začela že zdavnaj. Pahor je že zamenjal več kot petdeset služb, Zver obiskal skoraj vse vaške prireditve in iz vseh zvočnih predvajalnikov, predvsem tistih nevladnih, se sliši Türka.
Kampanja je torej najbolj posebna, drugačna zaradi zgodnjega starta vseh kandidatov. Niso pa to najpomembnejše volitve doslej, kot poudarjajo v volilnih štabih, niti najbrž ne bodo plebiscitarne. Vsaj volivci jim te pomembnosti ne pripisujejo; ankete namreč ne govorijo o zelo visoki, kaj šele plebiscitarni udeležbi.
Je pa res, da ankete (z)grešijo. Vprašanje je, zakaj. Zakaj je Janković zmagal, kljub drugačnim napovedim? Zakaj je družinski zakonik padel, čeprav so ankete kazale drugače? Tu enotnega odgovora ni. Gotovo je le, da bo tokrat do samih volitev ostal neizmerljiv učinek nekoliko posebne in izrazito osebne Pahorjeve kampanje. Pa tudi kampanje, ki na družbenih omrežjih in spletu, katerega virtualno javno mnenje postaja vse bolj realno.
Forum razprave se s terena že jutri seli pod reflektorske luči televizijskih soočenj. Verjetno bodo tudi tokrat zaradi pomanjkanja denarja in s tem povezanega pomanjkanja domiselnosti ter tudi zaradi še ne povsem razumljenega delovanja spleta prav ta odločilna.
