Pranger

Kako daleč morajo iti besede, da jih bo nekdo poskušal zaustaviti?

V ZDA je dvajsetletni anonimnež s svojimi zapisi na tviterju spodbudil dva moška, da sta začela streljati na zborovanju v Teksasu. Napadalca so ubili policisti, mladeniča s Floride pa so kasneje priprli.

Spirala sovraštva lahko pripelje do incidentov. Zaradi teh lahko hujskači svoj rasizem in ksenofobijo še močneje legitimizirajo. Zaradi tega, ker država prek pristojnih organov sovražnega govora ne obsodi, pa lahko pride do tega, da ljudje začnejo jemati »pravico« v svoje roke.

To se je pri nas začelo dogajati. Za zdaj predvsem v virtualnem svetu, za en dan tudi v resničnem. Posamezniki, ki so jih zmotili vse pogostejši in vse bolj eksplicitni pozivi k streljanju in metanju bomb, so ustvarili virtualni pranger, za en dan pa v sramotilni steber spremenili tudi kandelaber pred ljubljansko pravno fakulteto.

Eden od namenov kazenskega prava je, da storilca ne kaznuje žrtev, ampak država, kar pri kaznovanju zagotavlja enakost obravnavanja storilcev in v tem smislu pravičnost. Če bi kaznovanje prepustili žrtvam, bi morali v parku Zvezda posaditi še nekaj dreves, ker bi zmanjkalo vej za vse storilce, je že pred časom v Sobotni prilogi razložila dr. Katja Filipčič z ljubljanske pravne fakultete.

Državno tožilstvo je dolžno sprožiti kazenski pregon vselej, ko obstaja utemeljen sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti. A v primeru sovražnega govora tega očitno ne počne. V septembru in oktobru so prejeli tri kazenske ovadbe zaradi kaznivega dejanja javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Ena izmed njih je bila zavržena, o dveh pa še ni bilo odločeno.

»Nenavadno se mi zdi, kako malo se v tem hipu govori o nevarnosti sovražnega govora,« opozarja dr. Boris Vezjak z mariborske filozofske fakultete. »Zaznavamo ga zelo dobro, ne storimo pa ničesar. Kot da bi ga številni po tihem podpirali.« Vrhovno državno tožilstvo bi po njegovem mnenju moralo stopiti pred javnost in jasno povedati, kaj v tej dramatični situaciji šteje za uradno pregonljivo dejanje. Na tožilstvu namesto tega vedno znova odgovarjajo, da odločitev o pregonu sprejme pristojni državni tožilec, ki je pri tem samostojen, vezan na ustavo in zakon. Ocenjevanje verjetnosti končnega izida ali morebitnih odzivov javnosti po njihovih besedah ne more biti merilo za odločanje.

Izražanje rasističnih stališč tako iz dneva v dan dobiva večji zagon in legitimacijo. Kdo bo zaustavil sovražni govor? Kdo ga bo obsodil, preden pusti nepredstavljive posledice? Katera institucija v državi, plačana iz davkoplačevalskega denarja, bo prva zbrala pogum in začela čistiti umazanijo v javnem prostoru?

Za zdaj je videti, da ga bodo še naprej vsi obsojali zgolj na deklarativni ravni, čakali na prijave državljanov, in upali, da bo katera od njih prišla v roke tožilcu, ki bo znal sporočiti, da je svoboda govora absolutno nujna, ni pa nujno absolutna.